Hišna imena v Lipici

Razvojna agencija Sora je prebivalce povabila, da sporočimo hišnlo ime svoje hiše. Lipica je imela v zadnjih stoletjih naslednje domačije: Korošec Bitenc Vodnik Jur in Štefan Vsaka od teh domačij je imela tudi bajto, ki so kasneje dobile hišno številko. Pred cca 200 leti je Vodnikova bajta postala domačija z imenom Leščar. Po II. vojni je bila Štefanova bajta zaplenjena. Dodeljena je bila kot stanovanjski objekt družini Tavčar. Hišnega imena pa ni dobila, Sosedje so stanovalce na kratko poznali kot "ta bajtn". Vse te domačije so imele večja in manjša obdelovalna zemljišča. Vsi so se preživljali s poljedelstvom in nekoliko z živinorejo. Pod vasjo je tekla deželna cesta skozi vasi od Jeprce do Loke. Stara pot je tekla od Godešiča pod južno domačijo Štefan proti Suhi. Ta pot je bila komaj vidna še okoli leta 1970 in so jo uporabljali samo še pešci. Prevozna ni bila več. Do prvih betonskih vodnjakov je bil edini vodnjak pod domačijo Štefan. Tam se je napajala živina iz cele vasi. Za prebivalce pa je bilo treba vodo znositi na domove. Kmetovanje kot nekoč edina dejavnost je v drugi polovici 20. stoletja začela močno upadati. Prebivalci so si našli zaposlitev in bajte so sčasoma postale stanovanjske hiše. Štefanova hiša je po smrti zadnje lastnice leta 1969 izumrla in so jo dediči ponudili v nakup. Po dveh letih sem jo kupil jaz kot dom za svojo družino. Naprodaj je bila hiša z vrtom. Obnovil sem jo z njunimi posodobitvami in nisem spreminjal z dozidavo. Prezidave in dozidave pa so se začele pri drugih nekdanjih kmetijah. Še bolj pa v prezidavah bajt in iz bajte je po nekajkratnih dozidavah nastali novi objekti. Iz enostanovanjske bajte so nastale dvostanovanjske hiše. S pretežno kmetijsko dejavnostjo še vztraja kmetija Korošec. Kmetija Jur pa se je preoblikovala v najsodobnešo proizvodnjo mleka in mesa. Hišna imena so ostala.Obrtne dejavnosti v vasi ni bilo. Omenili bi lahko še manjo kovačijo pri Štefan. Omanili smo dežalno pot pod vasjo. Dokler je bila pot prevozna, je ta kovačija opravljala manjša popravila, največ kot obcestni podkovski servis. Ime Štefan se razume podobno kot Jur po imenu enega prvih lastnikov. Vsa lipiška hišna imena morajo biti zelo stara. Saj je okolica že v prazgodovini nudila ugodne pogoje za kmetijstvo.

Rodovnik pisatelja Ivana Tavčarja

Ivan Tavčar je že v svojih časih dočakal široko popularnost in bil uvrščen med vidnejše slovenske kulturnike. Bolj kot v Sloveniji (in izven nje) je misel nanj nenehno prisotna v Loškem gospostvu in najbolj v rodnem kraju. Ob stoletnici smrti se nabralo presenetljivo mnogo rezultatov raziskav po mnogih kriterijih. Ta zagon še ni povsem usahnil, skoraj obratno. Res spada tudi rodovnik osebe, družine in rodu med področja raziskovanja. Na to pobudo smo se odzvali nekateri ljubiteljski rodoslovci, ki sami smo ali pa tudi nismo bili sorodniki. Še več. To pobudo smo razširili še na dokumentiranje družine in rodu Kalanov. In za povrh še na rodoslovno predstavitev oseb iz literarne predloge Visoške kronike. Že zgodnji raziskovalci Tavčarjev se niso izognili Kalanom. Tavčar je z nakupom posesti podedoval tudi Kalanov arhiv in se v času pridobitve posesti pustil zapeljati tudi domišljiji in je uspel nekatera zgodovinska dejstva (najbolj tridesetletno vojno) vplesti v svojo domišljijo in vse skupaj povezati v prepričljiv roman, ki je med bralci kmalu začel postajati zgodovinska povest. Med temi raziskovalci so se našle tudi razlage, ki so domišljijski osrednji lik Visoške kronike - Polikarpa nataknili na hrbet Filipa Kalana, ki je postal lastnik dvojnega grunta na Visokem sredi 17. stoletja, kar naj bi se časovno ujemalo s koncem tridesetletne vojne. Zgodovina nič ne ve, koliko takratnih prebivalcev naših krajev je najemniško služilo v eni od armad tistega časa. In še to v enoti oklepne konjenice. Propadanje dvorca in posestva sta se začela kmalu po smrti zadnjega lastnika in njegovih potomcev. Sčasoma je Visoko postalo skupna last in propadli so tudi poskusi oživljanja posesti z gostinsko in turistično dejavnostjo. Vidni uspehi so se pričeli šele po prenosu lastnine na občino Gorenja vas/Poljane. Zdaj imamo v tej obravnavi dva velika rodovnika, ki sta celo sorodstveno povezana. Sestavljena sta z dopolnjevanjem že začetih predstavitev sorodstva. Morda je imel rodovnik že Tavčar sam. Verjetno pa je prvega s kakimi dvajsetimi osebami objavil dr. Branko Berčič v svojem delu Mladost Ivana Tavčarja. Ta in kasnejši rodovniki so se zlasti s pomočjo računalniške podpore poglabljati in širiti. Zdaj lahko po različnih kriterijih dobivamo odgovore na našo radovednost. Če nas zanima število dokumentiranih pisateljevih prednikov, bo danes rezultat 57 vpisanih oseb. Če nas zanimajo vsi potomci najstarejšega pisateljevega prednika po moški liniji bi za potomca Andreja Tavčarja iz leta 1500 našteli 4851 vpisanih oseb. In če bi šteli potomce vseh pisateljevih prednikov, bi se število povzpelo na skoraj 21.391 oseb. Tak obseg rodovnika bi štel stotine strani in bil zato težko pregleden. Pri rodovniku Ivana Tavčarja se zatakne že pri njegovem rojstvu. Rojen je bil 28. 8. 1851 kot prvi otrok Janeza in Neže Perko. Janez se je poročil z Nežo 18. 5. istega leta. Poroka je bila torej dobre tri mesece pred njegovim rojstvom, ko je oče Janez prišel domov na dopust. Glede tega rojstva še nihče ni našel druge razlage kot to, da je Janez (vede ali nevede) poročil nosečo nevesto. To izključuje Janeza Tavčarja kot očeta prvorojenca Ivana. Ne vem, če je že kdo poizkusil ugotoviti natančen čas trajanja Janezove vojaške službe v Trstu ali po drugem viru celo v Benetkah. Vojaška obveznost je takrat trajala sedem let in takrat od Ljubljane do Trsta še ni bilo povezave z vlakom. Neža Perko je že 18. 10. 1846 rodila prvega sina Luko, ki je umrl po dveh mesecih. Drugi otrok v zakonu Janeza in Neže je bila Marija 16. 9. 1853 kar pomeni, da se je Janez od vojakov vrnil kako leto pred tem porodom. Torej bi bil rekrutiran leta 1844 ali prej. če ima kdo veselje s preračunavanji bo verjetno posumil, da Neža tudi prvič ni zanosila z Janezom Tavčarjem. To prepričanje postavljam iz dejstva, da se zaradi oddaljenosti Janez in Neža nista mogla srečati. Večina ob tem spoznanju odneha iskati razlago o možnem očetu in za Ivan "priznamo" Janeza. Tega "priznanja" pa ne more sprejeti rodoslovje. Namesto Janeza bi morali v rodovnik umestiti neznanega očeta kot je to splošna praksa pri nezakonskih otrocih. Vsi Ivanesljive rodovniške prikaze anovi sorojenci - štiri sestre in dva brata so Ivanove polsestre in polbrata. To bi moral izkazati tudi rodovnik in še bolj natančno genetika. Odločiti bi se moral vsak rodoslovec sam, kako upoštevati to ugotovitev. Saj naši ljubiteljski rodovniki nimajo zakonite veljave. Rodoslovci si samo želimo sestavljati zanesljive rodovniške prikaze. Tudi jaz imam v svoji evidenci za Ivanovega očeta vpisanega Janeza. Kljub svoji starosti pa še vedno upam, da bo genetika tako hitro napredovala, da bom dočakal genetsko potrditev ali ovržbo tega vpisa. Ne mislim, da mora zares napredovati genetika. Napredovati moramo tisti, ki še nismo pridobili svojega genetskega izvida.