Hišna imena v Lipici

Razvojna agencija Sora je prebivalce povabila, da sporočimo hišnlo ime svoje hiše. Lipica je imela v zadnjih stoletjih naslednje domačije: Korošec Bitenc Vodnik Jur in Štefan Vsaka od teh domačij je imela tudi bajto, ki so kasneje dobile hišno številko. Pred cca 200 leti je Vodnikova bajta postala domačija z imenom Leščar. Po II. vojni je bila Štefanova bajta zaplenjena. Dodeljena je bila kot stanovanjski objekt družini Tavčar. Hišnega imena pa ni dobila, Sosedje so stanovalce na kratko poznali kot "ta bajtn". Vse te domačije so imele večja in manjša obdelovalna zemljišča. Vsi so se preživljali s poljedelstvom in nekoliko z živinorejo. Pod vasjo je tekla deželna cesta skozi vasi od Jeprce do Loke. Stara pot je tekla od Godešiča pod južno domačijo Štefan proti Suhi. Ta pot je bila komaj vidna še okoli leta 1970 in so jo uporabljali samo še pešci. Prevozna ni bila več. Do prvih betonskih vodnjakov je bil edini vodnjak pod domačijo Štefan. Tam se je napajala živina iz cele vasi. Za prebivalce pa je bilo treba vodo znositi na domove. Kmetovanje kot nekoč edina dejavnost je v drugi polovici 20. stoletja začela močno upadati. Prebivalci so si našli zaposlitev in bajte so sčasoma postale stanovanjske hiše. Štefanova hiša je po smrti zadnje lastnice leta 1969 izumrla in so jo dediči ponudili v nakup. Po dveh letih sem jo kupil jaz kot dom za svojo družino. Naprodaj je bila hiša z vrtom. Obnovil sem jo z njunimi posodobitvami in nisem spreminjal z dozidavo. Prezidave in dozidave pa so se začele pri drugih nekdanjih kmetijah. Še bolj pa v prezidavah bajt in iz bajte je po nekajkratnih dozidavah nastali novi objekti. Iz enostanovanjske bajte so nastale dvostanovanjske hiše. S pretežno kmetijsko dejavnostjo še vztraja kmetija Korošec. Kmetija Jur pa se je preoblikovala v najsodobnešo proizvodnjo mleka in mesa. Hišna imena so ostala.Obrtne dejavnosti v vasi ni bilo. Omenili bi lahko še manjo kovačijo pri Štefan. Omanili smo dežalno pot pod vasjo. Dokler je bila pot prevozna, je ta kovačija opravljala manjša popravila, največ kot obcestni podkovski servis. Ime Štefan se razume podobno kot Jur po imenu enega prvih lastnikov. Vsa lipiška hišna imena morajo biti zelo stara. Saj je okolica že v prazgodovini nudila ugodne pogoje za kmetijstvo.

Rodovnik pisatelja Ivana Tavčarja

Ivan Tavčar je že v svojih časih dočakal široko popularnost in bil uvrščen med vidnejše slovenske kulturnike. Bolj kot v Sloveniji (in izven nje) je misel nanj nenehno prisotna v Loškem gospostvu in najbolj v rodnem kraju. Ob stoletnici smrti se nabralo presenetljivo mnogo rezultatov raziskav po mnogih kriterijih. Ta zagon še ni povsem usahnil, skoraj obratno. Res spada tudi rodovnik osebe, družine in rodu med področja raziskovanja. Na to pobudo smo se odzvali nekateri ljubiteljski rodoslovci, ki sami smo ali pa tudi nismo bili sorodniki. Še več. To pobudo smo razširili še na dokumentiranje družine in rodu Kalanov. In za povrh še na rodoslovno predstavitev oseb iz literarne predloge Visoške kronike. Že zgodnji raziskovalci Tavčarjev se niso izognili Kalanom. Tavčar je z nakupom posesti podedoval tudi Kalanov arhiv in se v času pridobitve posesti pustil zapeljati tudi domišljiji in je uspel nekatera zgodovinska dejstva (najbolj tridesetletno vojno) vplesti v svojo domišljijo in vse skupaj povezati v prepričljiv roman, ki je med bralci kmalu začel postajati zgodovinska povest. Med temi raziskovalci so se našle tudi razlage, ki so domišljijski osrednji lik Visoške kronike - Polikarpa nataknili na hrbet Filipa Kalana, ki je postal lastnik dvojnega grunta na Visokem sredi 17. stoletja, kar naj bi se časovno ujemalo s koncem tridesetletne vojne. Zgodovina nič ne ve, koliko takratnih prebivalcev naših krajev je najemniško služilo v eni od armad tistega časa. In še to v enoti oklepne konjenice. Propadanje dvorca in posestva sta se začela kmalu po smrti zadnjega lastnika in njegovih potomcev. Sčasoma je Visoko postalo skupna last in propadli so tudi poskusi oživljanja posesti z gostinsko in turistično dejavnostjo. Vidni uspehi so se pričeli šele po prenosu lastnine na občino Gorenja vas/Poljane. Zdaj imamo v tej obravnavi dva velika rodovnika, ki sta celo sorodstveno povezana. Sestavljena sta z dopolnjevanjem že začetih predstavitev sorodstva. Morda je imel rodovnik že Tavčar sam. Verjetno pa je prvega s kakimi dvajsetimi osebami objavil dr. Branko Berčič v svojem delu Mladost Ivana Tavčarja. Ta in kasnejši rodovniki so se zlasti s pomočjo računalniške podpore poglabljati in širiti. Zdaj lahko po različnih kriterijih dobivamo odgovore na našo radovednost. Če nas zanima število dokumentiranih pisateljevih prednikov, bo danes rezultat 57 vpisanih oseb. Če nas zanimajo vsi potomci najstarejšega pisateljevega prednika po moški liniji bi za potomca Andreja Tavčarja iz leta 1500 našteli 4851 vpisanih oseb. In če bi šteli potomce vseh pisateljevih prednikov, bi se število povzpelo na skoraj 21.391 oseb. Tak obseg rodovnika bi štel stotine strani in bil zato težko pregleden. Pri rodovniku Ivana Tavčarja se zatakne že pri njegovem rojstvu. Rojen je bil 28. 8. 1851 kot prvi otrok Janeza in Neže Perko. Janez se je poročil z Nežo 18. 5. istega leta. Poroka je bila torej dobre tri mesece pred njegovim rojstvom, ko je oče Janez prišel domov na dopust. Glede tega rojstva še nihče ni našel druge razlage kot to, da je Janez (vede ali nevede) poročil nosečo nevesto. To izključuje Janeza Tavčarja kot očeta prvorojenca Ivana. Ne vem, če je že kdo poizkusil ugotoviti natančen čas trajanja Janezove vojaške službe v Trstu ali po drugem viru celo v Benetkah. Vojaška obveznost je takrat trajala sedem let in takrat od Ljubljane do Trsta še ni bilo povezave z vlakom. Neža Perko je že 18. 10. 1846 rodila prvega sina Luko, ki je umrl po dveh mesecih. Drugi otrok v zakonu Janeza in Neže je bila Marija 16. 9. 1853 kar pomeni, da se je Janez od vojakov vrnil kako leto pred tem porodom. Torej bi bil rekrutiran leta 1844 ali prej. če ima kdo veselje s preračunavanji bo verjetno posumil, da Neža tudi prvič ni zanosila z Janezom Tavčarjem. To prepričanje postavljam iz dejstva, da se zaradi oddaljenosti Janez in Neža nista mogla srečati. Večina ob tem spoznanju odneha iskati razlago o možnem očetu in za Ivan "priznamo" Janeza. Tega "priznanja" pa ne more sprejeti rodoslovje. Namesto Janeza bi morali v rodovnik umestiti neznanega očeta kot je to splošna praksa pri nezakonskih otrocih. Vsi Ivanesljive rodovniške prikaze anovi sorojenci - štiri sestre in dva brata so Ivanove polsestre in polbrata. To bi moral izkazati tudi rodovnik in še bolj natančno genetika. Odločiti bi se moral vsak rodoslovec sam, kako upoštevati to ugotovitev. Saj naši ljubiteljski rodovniki nimajo zakonite veljave. Rodoslovci si samo želimo sestavljati zanesljive rodovniške prikaze. Tudi jaz imam v svoji evidenci za Ivanovega očeta vpisanega Janeza. Kljub svoji starosti pa še vedno upam, da bo genetika tako hitro napredovala, da bom dočakal genetsko potrditev ali ovržbo tega vpisa. Ne mislim, da mora zares napredovati genetika. Napredovati moramo tisti, ki še nismo pridobili svojega genetskega izvida.

Škof Abraham

Že dolgo čakam na priložnost, da se na samem pogovoriva o vse glasnejšem razglašanju pomena Škofa Abrahama za Loko in Slovenijo. Sam se nimam za znanstvenika. Se mi je pa že pred letom 1990 zbudilo zanimanje za zamorca s krono ker sem ga po naključju videl na cerkveni fasadi v Mittenwaldu. Kmalu zatem v Garmischu in Partenkirchnu in kot povabljenec v Freising na proslavo stoletnice freisinškega zgodovinskega društva leta 1990. Našel sem različne publikacije in za izziv znanstvenikom pripravil razstavo v slovenskem in nemškem jeziku, ki je bila poleg šestih predstavitev v Sloveniji postavljena tudi dvakrat v Avstriji in dvakrat v Nemčiji (tudi v Freisingu). Posebej me je zanimala tudi podelilna listina in z njo povezane osebe. Na kratko samo nekaj meni pomembnih "odkritij". Abraham kmalu po kronanju Otona II. preide na stran zarotnika. Cesar zaroto zaduši tako, da sorodnika spravi v ječo, Abrahama pa izžene v samostan v Corvey, ki je več kot 500 km severno od Freisinga. V Freising se sme vrniti šele po smrti Otona II. Nikjer nisem našel dokaza, da bi Abraham kdaj bil tudi na kakšni drugi Freisinški posesti. Teh je bilo vsaj dva ducata. Rekel bi, se jih je moral v izgnanstvu celo izogibati. Vse kar ga povezuje z Loko je legenda iz zbirke Lojzeta Zupanca Kamniti most. Poleg imenovanja v podelilni listini je s Slovenci "povezan" tudi po Brižinskih spomenikih. Ta zvezek je bil samo po "čudežu" odkrit po 800 letih shranjenega v škofovi zapuščini v arhivu. Pozornost so zbudili v času sekularizacije in po prenosu freisinškega arhiva v Landesarchiv v München. Tam je to in podelilna listina še danes. Ravnatelj mi je poslal 9x9 cm velik dia posnetek listine z obeh strani. Natisnil sem ga v čim bolj enaki kopiji. Ta je v loškem muzeju nadomestila posnetek v č/b tisku. Na muzejskem društvu sem hotel kolege tudi opozoriti, da listina ne omenja samo Loke in nekaterih drugih krajev. Najstarejša je tudi omemba Kranjske in kranjske poti. Kranjska pa je s tem simbolično tudi najstarejša omemba današnje Slovenije. Bil sem presenečen, da nam to ni mar. Ta listina je v deželnem arhivu v Münchnu velika dragocenost enako kot so Brižinski spomeniki. Dragocena pa sta samo zaradi starosti. Lahko si mislimo, da je bilo pred tisoč in več letih veliko število takih obrednih obrazcev, ki pa so jih kasneje nadomeščali s sodobnejšimi. Jaz pravim, da vsak nov natis cerkvene pesmarice "odpravi" vse prejšnje. V izvirniku je ohranjena tudi podelilna listina. Ena redkih, mnogo več jih je v prepisih. Jaz sem mnenja, da je bila za nas Otonova zmaga nad Madžari in s tem večja navezanost na zahod boljša kot bi bila, če bi Madžari ohranili svojo moč in posege na zahod. Tudi Loka, ki je postala »škofja« šele po pozidavi na sotočju pod grajskim hribom je po letu 973 zagotovo dobivala mnoge "infrastrukturne" pridobitve. Vendar je do tega prihajalo postopoma. Vprašajmo se samo, kdaj je bil zgrajen prvi most, ki je omogočil nastanek mesta znotraj sotočja. Kdaj graščina, kdaj kašča, kdaj je prišlo do naseljevanja Bavarcev, Tirolcev in Korošcev???? Še enega bistva se nočemo zavedati. Grbi so se izven potreb v armadi in turnirjih začeli uporabljati tudi izven identifikacije "naših" na bojnem polju. Tako se v Freisingu pojavi prvi grb pri škofu Emihu leta 1286. To je tristo let po Abrahamu. Približno istočasno začne tudi Landkreis Freising uporabljati grb, ki temelji na legendi o sv. Korbinijanu. Ta legenda pa je bila takrat stara že kar 500 let!! Še ena zmotna razlaga se kar nezadržno vriva v splošno zavest: Tuji škof, ki ima sicer posestne pravice, naj bi imel tudi pravice in dolžnosti lokalnega škofa. Pa jih nima! Zato je toliko bolj bedasto, da škofa v obredni opravi na konju upodobimo na srednjeveškem (popožarnem) mestnem trgu. Vsi škofi, ki so kdaj prišli v Loko, so bili samo v vlogi zemljiških posestnikov in je njihova upodobitev z mitro, palico in ostalo obredno opravo izraz nevednosti. Še kaj bi se našlo, pa se raje poslužujemo preprostih zmot.

Maturanti 59

Sošolke in sošolci!

Taki smo bili v sedmi gimnaziji. Twist se je rodil leto pozneje. Za tupirane frizure še nismo vedeli. Elvis je že vžigal. Nam je bil takrat bližji Modugno s Ciao, ciao, babmbina..... V Mostah so začeli igrati Moonlight Shadows. Njihov avizo je bil Moon Glow. Bolj uveljavljeni so bili Six Blues, v Soči pa Seven Dixies.

Ne vem, kdo je posnel tole fotografijo in ne vem, kaj mi je bilo, da sem zbral vse podpise. Manjka samo moj. Isto sliko verjetno hranite tudi vsi ostali.

Pred petdesetletnico sem šel v arhiv in prelistal zajetno mapo z dokumentacijo naše mature. Zelo zanimivo. Če to koga zanima, naj gre v Zgodovinski arhiv. Priložene so tudi naše karakteristike. Te je morala šola pripraviti in poslati na fakultete. Pripravil jih je razrednik, po nareku ravnatelja pa jih je stipkala tajnica. Našli boste vsa vprašanja, na katera danes ne bi znal odgovarjati. Rešil ne bi nobene matematične naloge. Samo o Srbiji med I. svetovno vojno pa bi danes vedel več in z novimi spoznanji. Če bi to povedal takrat, bi bilo morda tvegano.
Pred petdesetletnico sem tudi predlagal, da vsak od nas napiše krajši spis z naslovom Obdobje zrelosti. Poleg mene so se odzvali še Vera, Draga, Mica, Magda, in od sošolcev le Miloš. Prispevek o Urošu je dal njegov bratranec Kasi.

Spisek generacije 59 na dan 14. 4. 2016

Milena Balažic	Poljanski nasip 28	1000 Ljubljana	01 2318503, 041 448718	milena.balazic@telemach.net	16.7.1937
Peter Burkeljc	Povšetova 72	1000 Ljubljana	01 5423750, 031 883198	avicom@moj.net	18.8.1940
Henrik Hvastja	Ul. Bratov Tuma 12	1000 Ljubljana	01 5444238	borelat@gmail.com	8.5.1940
Jože Žan	Hubadova 3	1000 Ljubljana	041 521662	ana_smile@amis.net	25.4.1941
Janez Karpe	Linhartova 36	1000 Ljubljana	01 4344905	franc.karpe@siol.net	2.3.1941
Janez Merlak	C. dol. Odreda 45	1351 Brezovica	041 651110	merlak.nusa@gmail.com	10.6.1940
Ivica Jazbec	Černivčeva 18	1000 Ljubljana	01 5293712	ivana.jazbec@yahoo.com	12.5.1940
Janez Štrukelj	Vavpotičeva 3	8000 Novo mesto	07 3328082	janez_strukelj@t-2.net	24.9.1939
Jernej Mehle	Jenkova 3	1000 Ljubljana	01 2324906, 051 335671	jernej.mehle@telemach.net	1.8.1939
Jože Papež	Cankarjeva 28	5000 Nova Gorica	05 3021348	jozef.papez@kate.si	26.1.1941
Dane Višnjevec	Porentova 3	1000 Ljubljana	01 5072414	jozefa.visnjevec@gmail.com	24.8.1940
Micka Mulec	Zaloška 98	1000 Ljubljana	01 5247513, 040 601366	mica.rozalija@gmail.com	4.9.1940
Draga Jagodič	Gabernik 3	2314 Zgornja Polskava	02 8036921	lero.hartl@siol.net	30.9.1940
Magda Čahuk	Generala Maistra 5	9000 Murska Sobota	02 5349941	aladar.cahuk@t-2.com	26.5.1940
Jurij Reya	Mucherjeva 8	1000 Ljubljana	01 5346065, 041718079	igor.jurij@gmail.com	27.2.1939
Nedeljka Pavel	Puhova 7	1000 Ljubljana	01 5346807	matjaz.pavel@gmail.com	24.3.1940
Meta Šubic	Ob Zeleni jami 3	1000 Ljubljana	01 5404596	metasubic@gmail.com	6.7.1940
Miloš Križaj	Kogojeva 16	6320 Portorož	05 6778085, 041 636372	milos.krizaj@obok-iti.si	17.10.1940
Vera Godec	Kosovelova 69	1000 Ljubljana	01 5423482, 031 727370	gjura.godec@gmail.com	15.4.1940
Peter Hawlina	Lipica 7	4220 Škofja Loka	04 5154261, 040 696370	peter@hawlina.com	9.8.1941
Meta Vrhunc	Zgornje Pirniče 10c	1215 Zg. Pirniče	01 3621829	metkavrhunc@gmail.com	1.2.1941
Janja Stanič	Poljedelska 14	1000 Ljubljana	061 320029	struna@struna.si	12.9.1940
Marička Figar	Mestni log I	1330 Kočevje	01 8951554	tomaz.figar@interteam.si	2.3.1941
Vida Koprivec	Avsečeva 25/b	1000 Ljubljana	01 5417301	vida.koprivec@gov.si	29.4.1940
Vlado Vraničar	Dragomelj 19	1230 Dragomelj	041 631355	vladimir.v@siol.net	25.10.1940
Peter Žagar	Reška 23	1000 Ljubljana	01 4231780, 040 209315	tilen.zagar@hotmail.com	30.9.1939
Peter Kozmik				vera.kozmik@dialog-si.net	5.6.1940
Božo Grgič
Mitja Pavlica					17.9.1939
Alenka Robljek					14.1.1938
Brane Petrin	Čižmanova 5	1000 Ljubljana	01 5116248	branko.petrin@siol.net	23.6.1939
Uroš Rustja				kasi-roman-suler@amis.net	27.1.1941

Taki smo bili na 57. obletnici:

Društvo slovensko-hrvaškega prijateljstva

Spoštovani



Iniciativni odbor v sestavi Jaka, Janez, Zarja, Matjaž, Petra, Dan, Bela, Sabina, Dejan, Liza, Flora, Lija in Peter predlaga, da ustanovimo Društvo slovensko hrvaškega prijateljstva.

Ustanovni sestanek bo v soboto, 16. 10. pri Sv. Andreju nad Škofjo Loko (ali bolj natančno nad Zmincem).

V programu društva SHP je najprej predlog, da nam prijatelji Hrvati pomagajo pri povrnitvi slovenskega ozemlja z mejo nekje za Oglejem in Trbižem. Ko bomo popravili svojo zahodno mejo, ne bomo več tako zelo natančni pri južni.

Po tem uspehu bomo društvo preoblikovali v stranko, ki bo takoj imela veliko parlamentarno večino in s tem zlahka prevzamemo oblast.

O nadaljnjih načrtih se bomo odločali kasneje.

Ustanovni zbor SHP bo tudi priložnost za srečanje tistih, ki smo prijateljske veze sklepali največ na dopustu na otoku Silba. Enkratna ali večkratna prisotnost na tem otoku ni izključni pogoj za udeležbo. Vabljeni so tudi tisti, ki so ali še nameravajo nekoč preživeti dopust na tem otoku. Spisek zbranih naslovov je še zelo pomanjkljiv, zato boste gotovo še sami vedeli za mnoge, ki bi želeli podpreti naše plemenite namene in jim po epošti posredovati vabilo.



Obeta se bolj slabo vreme, zato nič kaj ne kaže, da bo dan primeren za izlet po okolici ter nabiranje gob in kostanja. Na Sv. Andreja se je mogoče pripeljati z avtomobilom ali pa izbrati eno od peš poti iz doline. Od Sv. Andreja pa je možen prijeten sprehod do Sv. Ožbolta, kjer je pod cerkvijo lovska koča.

Na Sv. Andreju je gostišče Rupar. V ali pred gostiščem se bodo najbrž okrog treh popoldne zbrali tudi tisti, ki bodo pred tem uživali v okolici. Takrat bomo zaigrali in zapeli himno društva SHP, nakar bomo nadaljevali s prostim programom.

Kdor utegne, naj se v Puštalu ustavi in si ogleda vsaj Nacetovo hišo. Sprehodi naj se prek Hudičeve brvi, kopanja v Sori mu v teh dneh ne priporočamo.

Za iniciativni odbor

Peter Hawlina



Opomba: Nekateri deli vabila so povezovalno senzitivni.

V nekaterih okoljih morda kdo od prejemnikov nima popolne HTML podpore.

Taki naj za zemljevid kliknejo na {http://www2.arnes.si/~krsrd1/slike/andrej.gif}

za otok Silba na {http://www2.arnes.si/~krsrd1/Sunset.jpg}

za gostišče Rupar na {http://www.freetime-slovenija.tv/04/gostilna/4220_skofja_loka/rupar/rupar.htm}

za Nacetovo hišo na {http://www.nacetovahisa.com/} ali tudi na {http://www.nacetovahisa.com/hisa.html}

in za Hudičevo brv na {http://skofja-loka1.skavt.net/dogodki/02-03/danz/skavti009.jpg}

Generacija 59 po 57ih letih

Trije kolegi so se potrudili in uspeli sestaviti dokaj popoln spisek tistih, ki smo se leta 1959 vpisali na Ekonomsko fakulteto in tam tudi diplomirali. Po tem spisku so nas povabili na srečanje v Hotelu Union.

To se je zgodilo v sredo 16. marca ob 15. uri.

Danes, deset dni po tem dogodku, mi je Peter Tomšič poslal nekaj svojih posnetkov. Poiskal sem vabilo in se odločil, da tule dodam še nekaj svojih posnetkov in po spisku e-naslovnikov povabim še druge, da s svojimi posnetki zberemo obsežnejšo slikovno dokumentacijo našega srečanja.
Kako bi to naredili? Za začetek bi kar jaz dodal morebitne dodatke, če mi jih pošljete. Lahko kdo tudi kaj napiše. Morda bodo organizatorji dodali celoten spisek in morda celo poročilo.

Peter Tomšič je verjetno največ slikal in je morda že tudi komu drugemu poslal svoj izbor.

Tudi jaz sem naredil nekaj posnetkov:

Srečanje po 58 letih - 22. marec2017

Spet smo se zbrali v Hotelu Union. Vsak udeleženec je dobil tudi CD s posnetki, katere smo posredovali organizatorju. Letos snemalcev ni bilo, zato tudi jaz nisem hotel biti vsiljiv.

Po 57 letih

Trije kolegi so se potrudili in uspeli sestaviti dokaj popoln spisek tistih, ki smo se leta 1959 vpisali na Ekonomsko fakulteto in tam tudi diplomirali. Po tem spisku so nas povabili na srečanje v Hotelu Union.
To se je zgodilo v sredo 16. marca ob 15. uri.

Danes, deset dni po tem dogodku, mi je Peter Tomšič poslal nekaj svojih posnetkov. Poiskal sem vabilo in se odločil, da tule dodam še nekaj svojih posnetkov in po spisku e-naslovnikov povabim še druge, da s svojimi posnetki zberemo obsežnejšo slikovno dokumentacijo našega srečanja.
Kako bi to naredili? Za začetek bi kar jaz dodal morebitne dodatke, če mi jih pošljete. Lahko kdo tudi kaj napiše. Morda bodo organizatorji dodali celoten spisek in morda celo poročilo.

Peter Tomšič je verjetno največ slikal in je morda že tudi komu drugemu poslal svoj izbor.

Tudi jaz sem naredil nekaj posnetkov:

Tretji pošiljatelj svojih posnetkov je Lovrenc Pfajfar:

Danes, 27. 3. 16, mi je Vlado Kenda priznal, da se me komaj spominja iz brucovskih časov. Nič čudnega, saj me študij ekonomije ni prav nič zanimal. Večkrat sem bil na tem, da študij sploh opustim. Pa se mi je vseeno zdelo, da je bolje, da končam kjer sem začel in sem se vedno znova vračal. Absolviral sem šele leta 1968 in se zaposlil pri IBMu z namenom, da diplomiram s področja informatike. Odlašal sem, dokler se niso začeli pojavljati dodatni diferencialni izpiti. Diplomiral sem šele leta 1975. Zagotovo zadnji iz naše generacije. Nekoč je naša prof. Mara Bešter nekje izjavila, da so med študenti tudi taki, ki z muko končajo študij v podvojenem času z mizernim znanjem. V kasnejšem življenju mi ni prav nič manjkalo tisto, kar bi pridobil z resnim študijem. 

Vlado me je povabil, da priložim svojo fotografijo iz študentskih let in dodal svojo.

Ga najdete? Dodal je še to, da je drugi od leve spodaj Peter Kodelja, ki se je "izgubil" v Avstraliji.

Tudi jaz sem kot študent kakih pet let igral v plesnem orkestru "Moolight Shadows".

Me najdete? Klarinet igra naš brucovski kolega Dimitrij "Mičo" Pestotnik, saksofon pa moj takratni pajdaš Dane Višnjevec. Nekateri se spominjate, da sva med predavanji vedno kartala. Pa nisva vedno. Samo včasih. Mičo je bil v sredo z nami in je po mojem prepričanju najbolje ohranjen starec. Živi pol leta v Nemčiji in pol v Sloveniji. Ima nekaj hiš in bo menda vse razprodal........

Ta slika pa je nastala leta 1975. 

Videti sem bolj resen. Pa je to samo videz. Resen ne bom nikoli!