Po 57 letih

Trije kolegi so se potrudili in uspeli sestaviti dokaj popoln spisek tistih, ki smo se leta 1959 vpisali na Ekonomsko fakulteto in tam tudi diplomirali. Po tem spisku so nas povabili na srečanje v Hotelu Union.
To se je zgodilo v sredo 16. marca ob 15. uri.

Danes, deset dni po tem dogodku, mi je Peter Tomšič poslal nekaj svojih posnetkov. Poiskal sem vabilo in se odločil, da tule dodam še nekaj svojih posnetkov in po spisku e-naslovnikov povabim še druge, da s svojimi posnetki zberemo obsežnejšo slikovno dokumentacijo našega srečanja.
Kako bi to naredili? Za začetek bi kar jaz dodal morebitne dodatke, če mi jih pošljete. Lahko kdo tudi kaj napiše. Morda bodo organizatorji dodali celoten spisek in morda celo poročilo.

Peter Tomšič je verjetno največ slikal in je morda že tudi komu drugemu poslal svoj izbor.

Tudi jaz sem naredil nekaj posnetkov:

Tretji pošiljatelj svojih posnetkov je Lovrenc Pfajfar:

Danes, 27. 3. 16, mi je Vlado Kenda priznal, da se me komaj spominja iz brucovskih časov. Nič čudnega, saj me študij ekonomije ni prav nič zanimal. Večkrat sem bil na tem, da študij sploh opustim. Pa se mi je vseeno zdelo, da je bolje, da končam kjer sem začel in sem se vedno znova vračal. Absolviral sem šele leta 1968 in se zaposlil pri IBMu z namenom, da diplomiram s področja informatike. Odlašal sem, dokler se niso začeli pojavljati dodatni diferencialni izpiti. Diplomiral sem šele leta 1975. Zagotovo zadnji iz naše generacije. Nekoč je naša prof. Mara Bešter nekje izjavila, da so med študenti tudi taki, ki z muko končajo študij v podvojenem času z mizernim znanjem. V kasnejšem življenju mi ni prav nič manjkalo tisto, kar bi pridobil z resnim študijem. 

Vlado me je povabil, da priložim svojo fotografijo iz študentskih let in dodal svojo.

Ga najdete? Dodal je še to, da je drugi od leve spodaj Peter Kodelja, ki se je "izgubil" v Avstraliji.

Tudi jaz sem kot študent kakih pet let igral v plesnem orkestru "Moolight Shadows".

Me najdete? Klarinet igra naš brucovski kolega Dimitrij "Mičo" Pestotnik, saksofon pa moj takratni pajdaš Dane Višnjevec. Nekateri se spominjate, da sva med predavanji vedno kartala. Pa nisva vedno. Samo včasih. Mičo je bil v sredo z nami in je po mojem prepričanju najbolje ohranjen starec. Živi pol leta v Nemčiji in pol v Sloveniji. Ima nekaj hiš in bo menda vse razprodal........

Ta slika pa je nastala leta 1975. 

Videti sem bolj resen. Pa je to samo videz. Resen ne bom nikoli!