Odkritje uranove rude v Žirovskem vrhu sem sprejel tako kot verjetno takrat večina domačinov, Ločanov, Slovencev in morda celo Jugoslovanov. Imenitno se mi je zdelo, da tudi mi premoremo to dragoceno rudo, ki nas bo oskrbovala z enim najplemenitejših virov energije. Tako približno smo bili o odkritju seznanjeni prek sredstev obveščanja. Pustimo tisto, kar si je o tem mislil maršal, razne pijavke in hijene.
Pobliže me vse skupaj ni zanimalo. Rudniški objekti so bili zgrajeni, začelo se je (poskusno) obratovanje. Privadili smo se ga kot vseh drugih vsakdanjosti. Meni ni bil mar. Spominjam se le, da sem se včasih začudil, ko mi je kak znanec povedal, da je zaposlen v RUŽV. Si pa že sposoben za kaj boljšega, sem si takrat mislil, rekel pa nič.
O rudniku se je spet slišalo malo več takrat, ko je tudi takratna Mladina (ali Tribuna) razglašala spor med prebivalci. Pri tem je bil malenkostno udeležen tudi eden od mojih otrok, ki se je takrat skupaj s prijateljem priložnostno ukvarjal z novinarstvom. Ob tem sem morda prvič postal pozoren na neko novo skupino ljudi. Ne vem, če so se takrat predstavljali z imenom okoljevarstveniki ali nekaj podobnega. Prav všeč mi niso bili, vendar sem nekaj časa verjel v njihovo plemenito poslanstvo. Imel sem jih za dobrohotne impotentneže, kmalu sem se prepričal, da to niso.
Leta 1990 sem se približal ljudem, ki so delovali pod takratnim skupnim imenom DEMOS. Udeležil sem se nekaterih njihovih sestankov in tam se je med aktualnimi zadevami, ki so jih nameravali rešiti ti povsem nekompetentni posamezniki, znašel tudi projekt zapiranja rudnika. Manj ko je kdo poznal problematiko, več si je drznil vanjo vtikati.
Takim pogovorom sem se previdno izmikal, kmalu pa mi to ni bilo več mogoče. Maja istega leta sem postal predsednik loške občinske skupščine. Takrat mi je postalo popolnoma jasno, da občina na usodo rudnika ne more praktično nič vplivati. Potrdila se je moja slutnja, da se je rudnik ‘zgodil’ ne oziraje se na občinske interese, take ali drugačne, zdaj pa se bo na enak način ‘godilo’ tudi uničenje vsega s toliko truda in sredstev zgrajenega. Občina je bila sicer formalno vključena v nekatere postopke. Sam sem skušal problematiko čim bolje spoznati v njenih dejanskih značilnostih. Vodstvo rudnika me je kmalu po izvolitvi prijazno povabilo na podroben ogled, prebral sem precej domačega in tujega gradiva o tovrstnih obratih. Zavedal sem se, da temeljit poznavalec ne morem postati, vseeno sem vseskozi ugotavljal, da o stvari vem veliko več od tistih, ki si drznejo o problematiki razpravljati na različnih srečanjih in manifestacijah. Z nekoliko kislim občutkom sem bil priča vskokratnemu porazu stroke pred povampirjeno politiko. To se je dogajalo celo na sestankih predstavnikov stroke. Eden (na videz) usodnejših je bil sestanek predstavnikov stroke in oblasti v rudniku, ko je zbrane preglasil dr. Lev Šešerko s prav nič levjim obnašanjem. Sam na tem sestanku nisem izustil ene same besede. Kaj lahko opravijo suha dejstva, ko se srečajo z bleščečo lažjo?
Za povrh pa sem razpolagal zgolj z lastnim odnosom; občinskega ni bilo. Občina takrat (pa tudi ne prej in ne poslej) ni imela izdelanega odnosa do tega pomembnega segmenta (do drugih tudi ne). Občinski strokovni delavec mi je sicer povedal, da je RUŽV v občinskem družbenem proizvodu udeležen z zavidljivimi osmimi odstotki. Ta podatek je bil, če nič drugega, ugotovljiv. Vsi drugi parametri so bili namreč veliko manj dokazljivi in zato tako radi uporabljeni. Saj ne, da bi jih ne bilo mogoče izmeriti. Govorim zlasti o za ljudi in naravo škodljivih vplivih. Te so ves čas več kot natančno merili in rezultate objavljali. Nič ni zaleglo, da so bili rezultati meritev še tako v mejah normale. Zahtevali smo vedno več in dražjih meritev. Izvajalci so bili tega nadvse veseli in pridno merili. Rezultati meritev se niso spreminjali. Početje se mi je zdelo podobno nenehnemu merjenju temperature nekoga, ki niti ni bolan. Izmerjena temperatura bi ves čas nihala okrog normalne, meritve pa objavljane kot alarmantne.
Zaradi mojega položaja v občinskem vodstvu so merilci izmerili tudi koncentracijo radona v hiši, kjer živim s svojo desetčlansko družino. Tri tedne mi je v dnevni sobi in otroški spalnici brnela računalniška merilna naprava. Izmerjeno je bilo, da smo bili jaz in moja družina doma deležni več radona kot delavci v rudniških jaških!
Še nečesa sem se zavedal. Uran s svojimi ‘sorodniki’ je bil v Žirovskem vrhu in povsod po svetu od stvarjenja sveta in bo ostal do sodnega dne. Z obratovanjem ga je bilo na tisoče ton ‘posnetega’ v rumeno pogačo in v sodih odpeljanega v zahtevnejšo predelavo. Vrnil se ga ni niti atom. Žirovski vrh je torej po nekaj letih obratovanja vsaj malo siromašnejši. V krajih, kjer uspešno prodajajo zdravilne učinke radona, bi to osiromašenje nemara celo obžalovali. Enega takih zdravilišč v opuščenem rudniku zlata v turistično zavidljivo razviti Gasteinski dolini smo si predstavniki občine in ministrstva celo ogledali in se s protekcijo vrinili med množico drugih, ki se morajo za tak terapevtski obisk vnaprej najaviti in seveda ustrezno plačati.
Naš rudnik je bil tehnološko na zavidljivi ravni. Menda je presegal svetovne standarde. To je bil tudi eden od vzrokov za nekonkurenčno ceno rumene pogače. Kar si je rudnik zaželel, je dobil. Take in drugačne zahteve so bile vedno uslišane. Če ni šlo drugače, se je med ljudi raznesla vest, da jim preti nevarnost, v časopisu je izšla bolj ali manj grozeča vestička in duh iz svetilke je čudežno izpolnil željo razvajenega Aladina. Takoj zatem pa je isti Aladin poslal svojega duha po okolici in mu naročil, naj množico pomiri z rezultati meritev. Ta razvada je ostala tudi po tem, ko je bilo pridobivanje ustavljeno. Zdaj je bilo treba paziti, da se ne bo svet podrl. Jaške je treba neprestano pregledovati in utrjevati. Paziti je treba, da preprečimo nevarnost, ki nam preti iz jamskega jalovišča, še bolj pa na tisto iz hidrometalurškega na Jazbecu. Ta je šele nevaren! Na nas ga izpira dež in ga dviguje veter! Zdrsnil bo na nas! Kaj pa potem? Brž pošljite vreče cekinov, poskusili ga bomo ustaviti.
V času svojega županovanja sem se zavedal še drugih zadev. Med njimi je bilo visoko pri vrhu reševanje tranzita skozi mesto. Skupščini je bila zaupana naloga, da izbere najboljšo od štirih predloženih variant poljanske obvoznice. Ni nam bila dana možnost, da bi se ukvarjali s celovitim reševanjem tranzitnega problema. Nič naj se ne brigamo za selško obvoznico. Potrdite poljansko, če nočete izgubiti vsega. Od štirih ponujenih variant smo izbrali najboljšo. Sam z njo nisem bil prav nič zadovoljen. Takoj sem videl, da je slaba in Loki naredi nepopravljivo škodo. Brez dolgotrajnega in poglobljenega razmišljanja bi moralo biti vsakomur jasno, da v Loki skoraj ni več sežnja zemljišča, ki bi ga smeli žrtvovati cestam. Loka je bila v letih povojnega ‘napredka’ brezobzirno pozidana, zgrajeni močno predimenzionirani industrijski objekti, vsa posejana z nesmiselnimi ‘hišicami za oddih’in črnimi gradnjami, prebivalstvo podeseterjeno, miselnost deformirana.
Sam pri sebi sem prišel do spoznanja, da je zločinsko žrtvovati 14 hektarov zemljišča za delno reševanje tranzitnega problema. Po oceni nekaterih naj bi ta rešitev odvzela mestnemu tranzitu komaj deset odstotkov obremenitve. Rešitev sem iskal v celovitem pristopu. Tranzit skozi mesto ne sme! Po ozemlju prostora ni, iščemo ga lahko nad in pod površino. Prepričan sem, da nadvozi ne pridejo v poštev, ostane nam samo podvoz. To je vse! Konec tavanja! To bi moralo biti loško spoznanje, loški zakon, pogoj in zahteva.
Zakaj o tem govorim tukaj? Zato, ker se je obglavljanje rudnika in reševanje tranzita dogajalo sočasno. In zato, ker bi se reševanje enega in drugega idealno združilo. Za tranzit so potrebni rovi. Približno dva kilometra. RUŽV kapacitete pa se ravno sproščajo. RUŽV ima vse. Prvovrstne kadre, prvovrstno opremo, vse samo čaka na delo. V RUŽV so s svojo opremo izkopali blizu 70 kilometrov rovov; zakaj ne bi še dveh? Zakaj ne bi ob tem idealno reševali še nekatere druge probleme in uresničevali projekte in načrte? To je, če je res treba, zasipanje jalovišča z materialom, ki bi ga izkopali pod grajskim hribom in Kamnitnikom, z druge strani izkopa bi lahko gradivo odvažali in zasipali gramoznice na sorškem polju, ki naj bi bile tudi potrebne sanacije. Mislim pa, da bi se dalo izkopani material bolj smiselno uporabiti, ne nazadnje morda prav za ponovno pozidavo stolpa na grajskem dvorišču. S tem projektom bi bilo mogoče uresničiti projekt ureditve Kapucinskega predmestja, ki med drugim predvideva tri velike etaže podzemskih garaž in parkirišč. Na spisek pridobitev bi lahko še kaj dodal, če so povedane komu premalo.
Te in druge moje zamisli so bile temeljito zadušene. Občinski fuksi niso zapisali ene same črke in potegnili ene same črte, ki bi zamisel premaknila od ideje v resnejšo presojo. Zapisana ni bila ena sama številka, ki bi jo lahko uporabili za primerjavo med uradno sprejeto in predlagano rešitvijo. V tem tudi rudnik ni sodeloval! Motijo se tisti, ki od Ljubljane pričakujejo ustrezno reševanje lokalne problematike. Sami moramo najti pravo rešitev in se sami potruditi za njeno uresničenje, seveda z ustrezno delitvijo pri pokrivanju stroškov.
V času mojega županovanja je prišlo še do ene svinjske politične poteze takrat, ko je bila ta politiki potrebna. Zanetila se je skrbno pripravljena sistematična gonja z mrtvaškimi glavami, ki je kazala na rudnik. Mobilizirane so bile vse strukture v občini. Rudnik je tisti, ki nas ubija.
Zdravje sem uvrščal pred vse druge vrednote. Že prej sem poskušal priti do bolj dokazanih krivcev za razglašano večjo obolevnostjo in umrljivostjo. Krivci niso bili vedno isti. Včeraj Termika, danes Jelovica, jutri LTH-OL; največkrat in najbolj zastraševalno ravno RUŽV. Če je to res, naj se dokaže! Iskal sem potrditve na ministrstvu, v zavodih in inštitutih. Vsi so se izmikali podajanju jasnih mnenj in izjav, vsi pa so vsaj v osebnih izjavah zanikali kakršnakoli odstopanja v obolevnosti Ločanov v primerjavi z drugimi področji. Skupščina je naročila zdravstvenim službam, da izdelajo poročilo, ki bi ga bilo moč uporabiti za morebitno ukrepanje. Ni ga dobila!
Od maja 1994 dogajanja ne spremljam več po službeni dolžnosti. Zavedam se, da o marsikaterem važnejšem dogodku spet ne vem kaj več, kot zanje nisem vedel pred letom 1990. Vseeno pa sklepam, da se kaj zelo usodnega v tem času ni zgodilo. Sprašujem se, če ni morda rudnik postal nenevaren. Ali pa samo Aladinu ravno zdaj nič posebnega ne manjka? Kaj ne bi bilo pravljično, če bi lahko enkrat pogladili lampo in ukazali duhu, naj nas reši Aladina?
Objavljeno v glasilu Uranar
