V tistih časih, morda leta 1986, je bila Loka izbrana kot predmet proučevanja lokalne problematike. Povabili so me, da podam svoje mnenje. Podtaknil sem ga hčerki Ani, ki je bila v delovni skupini.
Spremembe
se ne primejo zlahka,
tudi
če so na bolje.
Reševanja urbanističnih in drugih vprašanj v nekem kraju se je moč
lotevati na več načinov. Predlagatelj ukrepov jih lahko izdela po lastni
presoji, ne glede na želje domačinov, ali pa se takim željam podredi. To bi
bili dve skrajnosti.
Mentor skupine, dr. Graham, od vsega začetka postavlja za temeljno
izhodišče občinsko strategijo. Brez te naj bi ne bilo mogoče storiti ničesar.
Brez nje je občina praktično brez možnosti vpliva na razvoj dogodkov, ki so v
tem primeru načrtovani izven občine in so lahko samo po naključju usklajeni s
pričakovanji prebivalstva.
Ker smo zvedeli, da se je občinska strategija začela oblikovati ravno
na podlagi anket, ki smo jih uporabili pri našem delu, je jasno, da izhodiščnih
parametrov, ki bi jih opredeljevala omenjena strategija v bližnji prihodnosti
ne moremo pričakovati.
Ker bi kljub temu želeli naše delo opreti vsaj na hipotetične temelje,
bom nekatere možne prvine občinske strategije predpostavila na podlagi meni
znanih dejstev, resolucij, deklaracij, rezultatov anket, razgovorov s
predstavniki oblasti, stroke in prebivalstva.
Ugotovila sem najprej, da se večina zaveda, da je bila usmeritev v
povojnih desetletjih za Loko usodna in škodljiva. Pod geslom razvoja in napredka
je prišlo do hlastne pozidave in priseljevanja. Število prebivalstva se je
podeseterilo. Pri tem ni šlo za naravni prirastek, šlo je skoraj izključno za
priselitev. V teh desetletjih se je tudi spremenil standard glede potrebne
stanovanjske površine. To je imelo za posledico izgradnjo neizkoriščenih
stanovanjskih kapacitet. Mesto z okolico razpolaga z viškom stanovanjskih
kapacitet. Še mnogo bolj je presežek očiten pri počitniških objektih. Pri enih
in drugih je izredno visok odstotek črnih gradenj. To je najhujši zločin nad
prostorom, katerega pa ne preprečuje niti državna niti lokalna oblast.
Arhitekturno in kulturno dediščino razglašajo vsi dejavniki brez izjeme
za največjo vrednoto in ji dajejo najvišjo prednost. V njej vidijo tudi
največje priložnosti za razvoj. Razvoj ni opredeljen z merljivimi atributi,
zato ga ni mogoče primerjati s pridobitvami, ki jih je prebivalstvo deležno od
vseh drugih gospodarskih in negospodarskih panog. Vse te se navadno tudi ne
ozirajo na dediščino preteklosti; ne spoštuje je niti oblast niti stroka.
V zadnjem desetletju se je število prebivalstva stabiliziralo. Porasta
ni pričakovati. Družbeni proizvod in obseg industrijske proizvodnje se je
zmanjšal. Delno ga je nadomestila povečana drobna obrt.
Kljub stabiliziranemu prebivalstvu in zmanjšanemu gospodarskemu
potencialu so ostali obrazci napredka nespremenjeni. Prostorski načrtovalci še
naprej z vajenim zaletom posegajo po nepozidanih površinah. Še ne izgrajeni
objekti se ponujajo na trgu, torej se ne gradi za zadovoljevanje že dokazanih
ali na strokovnih izhodiščih utemeljenih potrebah.
Ocenjujem, da bi morala občinska strategija temeljiti na spoznanju
napak, ki jih je kraj utrpel v preteklih desetletjih napredka. Če to spoznanje
ni naše skupno spoznanje, bo moral tisti, ki misli drugače, to povedati dovolj
prepričljivo.
Če tega ne bo storil, se bomo vsi skupaj morali zavedati, da smo že
davno več kot porabili prostor, s katerim smo razpolagali. To je temeljno
spoznanje. Vse ostalo je odvisno od tega. Loka in okolica je pozidana in
poseljena preveč in takega napredka ne prenese več.
Če bi dosegli splošno soglasje glede tega spoznanja, bi bila posledična
spoznanja preprosta, nedvoumna in takorekoč hipna.
Takoj bi praktično ustavili načrtovane pozidave, urbaniste bi
prisilili, da bi začeli razmišljati. Takoj bi ustavili projekt Poljanske
obvoznice, ki terja okrog 15
hektarjev površin. Ravno toliko naj bi jih terjala druga
polovica tranzita v Selško dolino.
Vsa druga priporočila, ki bi jih bili sposobni dati tisti, ki smo bili
vključeni v pilotski projekt, so v primerjavi s tem zanemarljiva. Zanemarljiva
so po učinku, ki ga prinese temeljno spoznanje, zanemarljiva po posledičnih
potezah, največja korist tega spoznanja bi bila spremenjen način razmišljanja.
Posledice bi vodile v približevanje pravni državi in reorganizaciji
neučinkovitih upravnih in oblastnih struktur. Spremembam bi lahko rekli
sistemske spremembe.
Preden torej nadaljujemo z ‘okrasnimi’ priporočili, rabimo potrditev
pravilnosti dosedanjega razmišljanja. Če ga ne bomo dobili, smo sicer sposobni
predložiti marsikatera splošna in konkretna priporočila, vendar bodo ta
obvisela v praznini. Služila ne bodo nikomur. Naložila se bodo na kopico v
desetletjih proizvedenih več ali manj podobnih priporočil.
Od občinskih oblasti pričakujemo najprej definicijo pojmov kot so
razvoj in napredek. Oba pojma morata biti definirana v kontekstu s tolikokrat
razglašenimi specifičnimi loškimi vrednotami. Brez tega o napredku ne moremo
niti sanjati. Če občinska oblast tega ni sposobna napraviti, je to neizpodbiten
dokaz, da ne ve, zakaj jo imamo in je sama sebi namen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar