torek, 24. junij 2014

Mednarodna študija loške problematike

V tistih časih, morda leta 1986, je bila Loka izbrana kot predmet proučevanja lokalne problematike. Povabili so me, da podam svoje mnenje. Podtaknil sem ga hčerki Ani, ki je bila v delovni skupini.

Spremembe se ne primejo zlahka,
tudi če so na bolje.

Reševanja urbanističnih in drugih vprašanj v nekem kraju se je moč lotevati na več načinov. Predlagatelj ukrepov jih lahko izdela po lastni presoji, ne glede na želje domačinov, ali pa se takim željam podredi. To bi bili dve skrajnosti.

Mentor skupine, dr. Graham, od vsega začetka postavlja za temeljno izhodišče občinsko strategijo. Brez te naj bi ne bilo mogoče storiti ničesar. Brez nje je občina praktično brez možnosti vpliva na razvoj dogodkov, ki so v tem primeru načrtovani izven občine in so lahko samo po naključju usklajeni s pričakovanji prebivalstva.

Ker smo zvedeli, da se je občinska strategija začela oblikovati ravno na podlagi anket, ki smo jih uporabili pri našem delu, je jasno, da izhodiščnih parametrov, ki bi jih opredeljevala omenjena strategija v bližnji prihodnosti ne moremo pričakovati.

Ker bi kljub temu želeli naše delo opreti vsaj na hipotetične temelje, bom nekatere možne prvine občinske strategije predpostavila na podlagi meni znanih dejstev, resolucij, deklaracij, rezultatov anket, razgovorov s predstavniki oblasti, stroke in prebivalstva.

Ugotovila sem najprej, da se večina zaveda, da je bila usmeritev v povojnih desetletjih za Loko usodna in škodljiva. Pod geslom razvoja in napredka je prišlo do hlastne pozidave in priseljevanja. Število prebivalstva se je podeseterilo. Pri tem ni šlo za naravni prirastek, šlo je skoraj izključno za priselitev. V teh desetletjih se je tudi spremenil standard glede potrebne stanovanjske površine. To je imelo za posledico izgradnjo neizkoriščenih stanovanjskih kapacitet. Mesto z okolico razpolaga z viškom stanovanjskih kapacitet. Še mnogo bolj je presežek očiten pri počitniških objektih. Pri enih in drugih je izredno visok odstotek črnih gradenj. To je najhujši zločin nad prostorom, katerega pa ne preprečuje niti državna niti lokalna oblast.

Arhitekturno in kulturno dediščino razglašajo vsi dejavniki brez izjeme za največjo vrednoto in ji dajejo najvišjo prednost. V njej vidijo tudi največje priložnosti za razvoj. Razvoj ni opredeljen z merljivimi atributi, zato ga ni mogoče primerjati s pridobitvami, ki jih je prebivalstvo deležno od vseh drugih gospodarskih in negospodarskih panog. Vse te se navadno tudi ne ozirajo na dediščino preteklosti; ne spoštuje je niti oblast niti stroka.

V zadnjem desetletju se je število prebivalstva stabiliziralo. Porasta ni pričakovati. Družbeni proizvod in obseg industrijske proizvodnje se je zmanjšal. Delno ga je nadomestila povečana drobna obrt.

Kljub stabiliziranemu prebivalstvu in zmanjšanemu gospodarskemu potencialu so ostali obrazci napredka nespremenjeni. Prostorski načrtovalci še naprej z vajenim zaletom posegajo po nepozidanih površinah. Še ne izgrajeni objekti se ponujajo na trgu, torej se ne gradi za zadovoljevanje že dokazanih ali na strokovnih izhodiščih utemeljenih potrebah.

Ocenjujem, da bi morala občinska strategija temeljiti na spoznanju napak, ki jih je kraj utrpel v preteklih desetletjih napredka. Če to spoznanje ni naše skupno spoznanje, bo moral tisti, ki misli drugače, to povedati dovolj prepričljivo.

Če tega ne bo storil, se bomo vsi skupaj morali zavedati, da smo že davno več kot porabili prostor, s katerim smo razpolagali. To je temeljno spoznanje. Vse ostalo je odvisno od tega. Loka in okolica je pozidana in poseljena preveč in takega napredka ne prenese več.

Če bi dosegli splošno soglasje glede tega spoznanja, bi bila posledična spoznanja preprosta, nedvoumna in takorekoč hipna.

Takoj bi praktično ustavili načrtovane pozidave, urbaniste bi prisilili, da bi začeli razmišljati. Takoj bi ustavili projekt Poljanske obvoznice, ki terja okrog 15 hektarjev površin. Ravno toliko naj bi jih terjala druga polovica tranzita v Selško dolino.

Vsa druga priporočila, ki bi jih bili sposobni dati tisti, ki smo bili vključeni v pilotski projekt, so v primerjavi s tem zanemarljiva. Zanemarljiva so po učinku, ki ga prinese temeljno spoznanje, zanemarljiva po posledičnih potezah, največja korist tega spoznanja bi bila spremenjen način razmišljanja. Posledice bi vodile v približevanje pravni državi in reorganizaciji neučinkovitih upravnih in oblastnih struktur. Spremembam bi lahko rekli sistemske spremembe.

Preden torej nadaljujemo z ‘okrasnimi’ priporočili, rabimo potrditev pravilnosti dosedanjega razmišljanja. Če ga ne bomo dobili, smo sicer sposobni predložiti marsikatera splošna in konkretna priporočila, vendar bodo ta obvisela v praznini. Služila ne bodo nikomur. Naložila se bodo na kopico v desetletjih proizvedenih več ali manj podobnih priporočil.


Od občinskih oblasti pričakujemo najprej definicijo pojmov kot so razvoj in napredek. Oba pojma morata biti definirana v kontekstu s tolikokrat razglašenimi specifičnimi loškimi vrednotami. Brez tega o napredku ne moremo niti sanjati. Če občinska oblast tega ni sposobna napraviti, je to neizpodbiten dokaz, da ne ve, zakaj jo imamo in je sama sebi namen.

Ni komentarjev:

Objavite komentar