Peter Hawlina Lipica,
3.10.1996
Lipica 7, 4220 Škofja Loka
Pavel Alojzij Florjančič
Podlubnik 23
4220 Škofja Loka
Peter Hawlina
Ptičja perspektiva
(Pisna reakcija na razpravo)
...Tovrstne
miselne verige povzročajo,
da
kmalu nobene stvari v tej deželi
ne bo mogoče opisati preprosto, smiselno in
jasno,
pač
pa bo vsako misel treba z birokratskim
nezaupanjem
in strahom zaplesti in zavozlati v
brezkrvne,
abstraktne kategorije do te mere,
da
bo misel razvodenela in s tem v svoji
neprepričljivosti
ne bo nikogar več ogrožala.
Tako življenje nam ne le zamotni oči,
marveč
tudi ohromi jezik v ustih.
V
takem ujetništvu bomo prej ali slej postali
bebavi,
invalidni in povsem nemočni.
Dr.
Alojz Ihan: Kajnov mit
Pavle
Zadnjič sem bil na Visokem ‘prštiman’ na predstavitev prevoda Visoške
kronike v nemščino in se nisem zavedal, da imaš namen načeti tudi vprašanje
usode podeželskih dvorcev in še posebej Visokega. Zato sem v razpravi najprej
povedal, da je bilo o tem z moje strani že večkrat vse povedano, naknadno pa
sem omenil še to, da smo obremenjeni s prepričanjem, da je Visoko NAŠE in dodal, da dvorci in gradovi niso
bili nikoli NAŠI, torej skupna last, temveč so vedno imeli lastnika. Enako je
bilo z Visokim. Samo nekaj časa po vojni je bil NAŠ, torej občinski in takrat
je bil enostavno zaprt, ker občina z njim ni vedela kaj početi. Ves ostali čas
je bil v zasebni lasti. Šinkovec je bil še najbolj nesrečen gospodar, ki je na
svoji koži ugotovil, da se sanje o kombinaciji kmetije in turizma ne morejo
uresničiti, če kmetija ni zares kmetija. Objekt kot je Visoko namreč potrebuje
določeno površino obdelovalnih in gozdnih parcel. Če mu te vzameš, kar se je
zgodilo z Visokim, je ta obsojen na zanesljiv propad, pa naj se še tako poskuša
izgubljeno nadomeščati z gostinstvom in drugimi komercialnimi dejavnostmi.
Tavčar je objekt dokaj uspešno uporabljal za lastne potrebe in za to,
da je v njem lahko gostil svoje druščine, katerekoli so te že bile. Ne vem,
koliko je on še bil sposoben stroške za tak objekt črpati iz celotnega
posestva, rekel bi, da ga je objekt več stal, kot je bil sposoben iz njega
izvleči. Dojeti pa morajo vsi tisti, ki bi želeli, da bi Visoko ostalo NAŠE, da
naše nikoli ni bilo, ali pa je bilo takrat Visoko zaprto. Za VSE NAS torej
vedno zaprto, individualni lastniki raji dostopa niso dovolili, kolektivni
lastniki pa objekta nikoli niti odpreti niso bili sposobni. Večer, kot si ga
priredil zadnjič ti, so nepomembne izjeme, takih ni niti ena na leto.
Lahko se sicer strinjamo, da so nekateri dragi in razkošni objekti v
principu dostopni tudi raji. Taki objekti bi bili nekakšni narodni templji;
opera, drama, Cankarjev dom, muzeji in galerije in še kaj podobnega. Tisti
predstavniki raje, ki si zaželijo vstopiti v te objekte, morajo za to največkrat
nekaj plačati. Če je vstop brezplačen, to pač pomeni, da je šel strošek
največkrat na državni proračun in je torej bil v interesu države. Poudariti
hočem, da Visoko nikoli ni bil objekt, ki bi ga lahko raja prosto uporabljala.
Celo delček celote, ki bi se morda imenoval Tavčarjeva soba, bi bil raji
dostopen samo takrat, kadar bi njegovo uporabo plačevali obiskovalci ali
država. Za celoto smo že zvedeli, da je država ne namerava uvrstiti med
narodove templje, to je Demšarju povedal že Capuder. Torej bi Visoko lahko
postal samo občinski tempelj. Tudi ta možnost se je dokazala kot neizvedljiva.
Poleg tega bi se morali vprašati, zakaj pa bi ravno na Visokem morali imeti
Tavčarjevo sobo? Zanimivo je, da je med Slovence pronicnilo in se zasidralo
prepričanje, da je bil Tavčar na Visokem rojen!? Na Visokem se ustavljajo
posamezniki in skupine, ki ob pogledu na spomenik in, če se kdo sprehodi do
mavzoleja, sklepa, da gre za njegovo rojstno hišo, ali pa vsaj tisto, v kateri
je umrl. To mu morda poreče celo vodič. Skoraj nihče pa ne ve in še manj je
tistih, ki so že kdaj bili pri Kosmu v Poljanah, kjer je nekoč stala njegova
revna rojstna hiša, nekako v rangu Vrbe, Muljave, Klanca in tem podobnih. Zakaj
bi ne bila njegova soba kar pri Kosmu? Zakaj ne bi to ostala tista, ki jo že
imamo v muzeju na Loškem gradu?
Tavčar na Visokem ni bil rojen, Tavčar na Visokem ni umrl, Tavčar na
Visokem ni živel. Tavčar je na Visoko prihajal občasno in je tu pokopan. Z
literarnega in morda z narodnega vidika bi bilo morda potrebno povedati to, da
je Tavčar najbrž prav v obdobjih svojega bivanja na Visokem črpal tisočletno
sporočilo te okolice in je prav tu ob poslušanju izročila očakov in ob lastnih
doživetjih dobil inspiracijo in potrebo, da čimveč tega zapiše. Visoko z
okolico je zagotovo bistveno vplovalo na nastanek njegovih najlepših del,
zlasti Kronike in Cvetja.
Sicer pa je Tavčar z Visokim celil rane, ki mu jih je zadala
odklonitev, ko se je kot snubec pojavil v družini, ki ji kastno ni bil dorasel.
Ta kompleks in potreba po dokazovanju zunanjih znakov svojega uspeha, po tem ko
je uspel zlasti politično, nato še kulturno in z znatno pomočjo soproge Franice
Košenini tudi finančno, je bilo tisto, kar ga je gnalo na Visoko, vse skupaj pa
je bilo seveda združeno z ljubeznijo do rodnega kraja in okolice. Ta navezanost
pa se je lahko uresničila samo v sklopu vseh opisanih razpletov, sama ljubezen
bi ga domov pripeljala ravno toliko kot je pripeljala vse druge rojake, ki so
morali rodni kraj zapustiti. Tega bi se morali še najbolj zavedati prav tisti
socagitatorji, ki bi danes radi na Visokem uveljavljali nekakšne pravice, ki bi
jih buržoazno usmerjenemu Tavčar nikoli ne bi upali postavljati.
Spomnimo se tudi tega, da je bil Tavčarjev dvorec pred tem Kalanova
domačija. Spomnimo se, da je tu dve hubi kupil Polikarp Kalan, ki je ob koncu
tridesetletne vojne skupaj z dvema tovarišema ukradel vojaško blagajno. Ob tem
je bil Lukež ranjen, Jošta pa je na poti na Kranjsko Polikarp ubil. Polikarp je
kupil dve hubi in ju združil v eno. Tako pripoveduje Tavčar v Kroniki. Vse prav
gotovo ni bilo natančno tako kot beremo v romanu, kljub temu pa je Kronika
nastala po zgodbah, ki jih je vedelo ljudsko izročilo in po temeljitih
zgodovinskih raziskavah. Izročilo pa je morda živo še danes. (Moj pokojni
prijatelj Juvencij Kalan je iz družinskega izročila vedel povedati, da so
blagajno uspeli skriti in potem ukrasti tako, da so nanjo stresli voz gnoja.)
Domačija je ostala v rodu Kalanov dokler niso imena prevzeli Hafnerji. Zadnji
moški potomec ni hotel biti več kmet, vleklo ga je na Dunaj. Ta je prodal
Tavčarju za razmeroma majhen denar. Tavčar še te kupnine ni zmogel, krepko je
primaknila žena Franica, pa še ni bilo dovolj, da bi plačali vse. Menda vsega
dolga ni poplačal nikoli. Bolj žalostno pa je to, da je prodajalčeva mati s
pištolo naredila samomor, ko je izvedela za kupčijo. Žalostnih in naravnost
tragičnih dogodkov je polna že Kronika, nadaljujejo pa se skoraj vse do
današnjih dni.
Toliko, na kratko o tem, kar je zares bilo in ni tako, kot bi radi
prikazovali.
Zdaj pa še nekaj o razmerju Visoko - občina.
Po vojni je lastnik postala občina. Dolgo je bil objekt zaprt in dolgo
se nihče ni mogel domisliti ustrezne rabe. Misel, da bi kmečki objekt ostal to,
kar je nekoč že bil, zraven pa dobil še nekaj tistih dopolnil, ki bi lastniku
olajšale gospodarjenje, je bila kar razumna. Za povrh bi bila zadovoljena tudi
‘potreba’ obiskovalcev, ki bi želeli od blizu pogledati ‘Tavčarjev dvorec’.
Objekt je pod razmeroma ugodnimi pogoji dobil kmet. Nekaj časa je bilo videti,
da se bo vse skupaj razvijalo v zamišljeni smeri, kmalu pa se je pokazalo, da
enostavno ne bo šlo. Propadalo je vse bolj, dokler se ni udrla streha. Kmet je
priznal poraz in občini posestvo prodal nazaj. Tokrat je bila cena precej
višja. Čez nekaj let, ko ni našla druge rešitve, je občina napela vse sile in z
izdatno pomočjo loških podjetij zbrala toliko sredstev, da je stanovanjsko in
gospodarsko poslopje toliko sanirala, da sta bili obe veliki zgradbi zaprti in
pokriti. Naprej od tu občina ni mogla, saj je še do tu komaj prisopihala.
Ozirala se je po nekom, ki bi bil voljan in sposoben nadaljevati, če je le
mogoče tako, da bi se z dejavnostjo združevalo še kaj takega, kar bi odpiralo
vrata tudi raji.
Bilo je nekaj kandidatov. Izbran je bil Jože Anderlič, ki je pripravil
daleč najboljši program. Nihče prej ni imel boljšega, nihče za njim tudi ne. V
programu so bila več kot zadovoljena vsa pričakovanja; objekt visokega
turističnega razreda z vsem kar tak razred terja, za povrh pa še soba stotih
znamenitih Slovencev v ogromnem podstrešju nad hlevom, Tavčarjeva soba,
galerija in še kaj. Tudi most in poseben dovoz je bil vključen v programu.
Dogovori so terjali nekaj časa, priprava pogodbe tudi, svečani podpis pa je
padel v čas, ko se je menjalo občinsko vodstvo. Novoizvoljeni župan je bil
vljudno povabljen, da prisostvuje podpisu. Ker pa je navada, da se pomembnejše
zadeve ne izvajajo v zadnjih dneh mandata, je novo vodstvo predlagalo, naj se
podpis odloži do takrat, ko bo zadevo proučilo in se o njej odločalo novo
vodstvo. Novo vodstvo je kandidata ocenilo kot takega, ki ni vreden zaupanja,
ponudilo mu je, da bi občina obdržala večinski delež in s tem tudi možnost
upravljanja s podjetjem. Kandidat je brez odlašanja odstopil od ponudbe in si
pustil izplačati približno 500.000 šilingov (ATS) s 45 odstotnimi obrestmi
(govorim po spominu). Kandidata so nekateri poznali kot zelo uspešnega, več pa
je bilo tistih, ki so pred njim svarili. Vendar pa ni nihče vedel povedati,
česa bi se občina lahko bala, če bo z njim sklenila posel. Vsekakor je bil z
omenjenimi 500.000 šilingi na Visoko že krepko priklenjen, z vsako novo
investicijo bi bil še bolj. Po zaostritvi odnosov med bratskimi republikami in
balkanski vojni mu je več kot odleglo, ko ga je novo občinsko vodstvo odslovilo
in nagradilo z bogatimi obrestmi.
Naj bo tako ali drugače. Novo vodstvo je zadevo prevzelo v svoje roke
in celo zelo samozavestno izjavljalo: Nič se ne bojte, za Visoko bomo že znali
poskrbeti! Naredilo ni kaj več kot to, da je objavilo dva razpisa. Enega pod
naslovom Iščemo dobrega gospodarja in drugega Iščemo tistega, ki bo vdihnil
dušo! Rezultat ni omembe vreden. Vodstvo je kakemu ducatu radovednežev
odklepalo hišo duhov, jim pripovedovalo, koliko je speča lepotica vredna,
radovedneži pa so se po pravilu prijazno poslovili in se nikoli več oglasili.
Morda bi lahko omenili eno samo izjemo. To je bil podjetnik, ki pa je zaradi
neugodnih pogojev od načrtov odstopil in jih uresničil na drugem mestu. Nekaj
Visokemu podobnega, po izmeri malo manjšega, je dokaj uspešno obnovil najbližji
sosed. Nedaleč od Visokega, na pobočju na drugem bregu Sore pa je nastalo
sodobno Visoko, spet delo posameznika, podjetnika iz Kranja. Samo ti trije
primeri dokazujejo, da so posamezniki sposobni uresničiti projekte, ki jih
‘občina - dobri gospodar’ ne bo zmogla nikoli. Tako se status Visokega v šestih
letih novega vodstva ni praktično prav nič spremenil, če seveda nočemo videti
nastale škode. Znano je, da vsak objekt hitreje propada, če v njem ni
življenja. Tako je tudi z Visokim. Kdaj bi že bila potrebna vzdrževalna dela,
ki jih novi gospodar ne zmore. Odveč je govoriti o vezanih sredstvih, ki ne
prinašajo nikakršnega prihodka. Česa takega si dober gospodar ne more
privoščiti, kaj takega si lahko privošči le občina in pri tem celo razglaša,
kako dober gospodar da je.
Občina torej nima nikakršnega načrta z Visokim. To so na zadnjem
razgovoru povedali vsi odgovorni dejavniki. Kar bo pač bo! Saj, konec koncev,
tako pravijo, se nam nikamor na mudi. Streha še ne pušča, stene bodo še stale.
Župan pravi: Občina je naredila vse. Državi (ministrstvu za šolstvo) je dala
ponudbo, zdaj čaka na odgovor.
Na tvoje vabilo, da se udeležim razprave sem nekoliko preskopo
odgovoril, da smo vse to že ničkolikokrat premlevali, dosledno pa smo se
izogibali bistva. Vendar brez soočenja z resnico premik ni možen, možno je le
propadanje in pa seveda, neskončno izkoriščanje problematike za doseganje
političnih učinkov z razpihovanjem megle. V ‘mojih’ časih sem od odgovornih
poskušal dobiti odgovore na naslednja vprašanja:
·
Ali občina lahko
nastopa kot podjetnik? Šlo je namreč za namero, da bo občina večinski
lastnik (skupaj z Anderličem ali morda tudi sama). Ko sem postavil to vprašanje
so se vsi razbežali. Vsakomur bi moralo biti dovolj poučno dejstvo, da občina
nikoli nima pridobitnih, na gospodarskih principih temelječih poslovnih
kompleksov. Nima picerij, igralnic, pralnic denarja, trgovin in temu podobnega.
Namesto tega pa ima vse tisto, kar upravljalcu samemu ne prinaša prav nič in deluje
z družbenim napajanjem - proračunsko. Ob tem bi se morali ovedeti, da je pojem
gospodarjenja občini in državi nekaj povsem tujega, toliko manj lahko govorimo
o dobrem gospodarjenju. Dokazov za to ne zmanjka, dokaza o nasprotnem ni enega
samega. Zato je žalostno, da prebivalstvo še kar naseda občinskim pripovedkam o
njenem dobrem gospodarjenju. Prav zaradi tega dejstva pa bi se bila občina, če
bi imela vsaj malo poštene in odgovorne drže,
dolžna takega premoženja čimprej znebiti. Pred tem pa VEDETI, s kakšnim
ciljem in kako bo to naredila. In prav tega ni storila NIKOLI! To bi bila
predpostavka, ki bi pogojevala naslednje korake. Vse druge rešitve so
naključne, samo čudež lahko v zagato vnese pogoje za rešitev in to je tisto, na
kar občina križem rok čaka že sedmo leto. Čudeža pa od nikoder.
·
Koliko je Visoko
vredno? Zadnjič je Demšar (očitno se še vedno počuti odgovornega za projekt)
govoril, da je vredno dva do dvainpol milijona mark. Ocena je torej zelo
približna, pa še za to ni znano, kako je nastala. Sam trdim, da je vsaka
dobrina vredna samo toliko, kolikor lastniku prinaša. Dejanska vrednost pa se
oblikuje samo na trgu. Visoko je v naših srcih lahko neprecenljive vrednosti,
dokler ga obravnavamo kot narodovo svetinjo. Čim ga damo na trg, se naše predstave
o njegovi vrednosti razblinijo. To dokazujejo dogodki zadnjih desetletij.
·
Koliko nas je
Visoko doslej stalo? Tudi na to vprašanje je nemogoče dobiti odgovor,
čeprav bi moralo občinsko knjigovodstvo odgovor izstreliti. Na občini namreč ni
vljudno spraševati, koliko je kakšna stvar stala. Lahko bi se izkazalo, kakšen
gospodar je občina v resnici. Saj občina za svoje premoženje sploh ne ve. Če bi
zanj vedela, bi morala do njega zavzeti tudi nek odnos. Po možnosti odnos
dobrega gospodarja, kolikorkoli je že ta pojem sam po sebi nedefiniran.
Vprašanj je lahko še veliko, pa so morda celo odveč. Dovolj bi bilo, da
bi neka odgovorna oseba sprejela dejanske odgovornosti, pa naj bo to župan ali
načelnik, tajnik ali vodja projekta. Odgovornosti, ki so vezane na posledice,
kadar ni dogovorjenih ali pričakovanih učinkov! In tu pridemo spet v popolno
področje somraka. Na občini v takem obezujočem smislu ni nihče za nič
odgovoren! Demšar je leta 1990 sicer prevzel odgovornost za Visoko, ta
odgovornost pa seže samo tako daleč, da ga na vsake kvatre enkrat kdo vpraša:
Kakšno pa je, visokospoštovani gospod, trenutno stanje z Visokim? Na vprašanje
se dobrohotno odzove, kot se je zadnjič na tvoje, in v pol ure zamori vsako
željo po novem vprašanju. V svoji maniri navrže še kup nejasnosti. Kaj hoče
povedati, ko pravi, da ga je gospod Hawlina poklical v službo v Ljubljano? Čemu
je namenjeno njegovo teoretiziranje o pomenu besede dvorec? Kako naj si
razlagamo tisto, da naj bi o strahovih na Visokem vedel veliko povedati ‘neki
gospod iz Volče’?
Problematike s tem nisem izčrpal, še marsikaj bi lahko načel. Sam si
rekel, da si se Visokega lotil že tretjič. Jaz se ne spominjam, kdaj naj bi
bilo prvič in drugič in kakšni so bili rezultati. Načelno je koristna vsaka
pobuda. Tudi pobuda posameznika, skupine, ki ji rečeš Prijatelji Loke ali
katerekoli druge. Prav gotovo bi to vprašanje zaslužilo tudi obravnavo pri
Muzejskem društvu. Pa kaj, ko tisti, ki mu hočemo pomagati, še najenostavnejše
naloge ni sposoben opraviti - odstraniti sramoto z občinskih meja!
Pogled iz žabje perspektive ne zadostuje za resno in odgovorno
ukrepanje, pa naj bo še tako prikladen za dnevno-politične učinke, še bolj pa
za zastiranje resnice in s tem toliko varnejše izmikanje odgovornosti.
Zdaj, ko so iz tega nastale štiri strani, me mika, da bi napisano še
komu pokazal. Pomislil sem na Nagliča, ki je bil zadnjič z nami, pa je odšel še
preden sva lahko kakšno rekla. Poslal bom še njemu.
Lep pozdrav
Lipica, 3. 10. 1996
Ni komentarjev:
Objavite komentar