Kaj je občina naredila na področju urejanja vodotokov

Postavil bom drugo vprašanje, ki sem ga postavljal tudi sodelavcem na občini: Kaj je občina dolžna narediti na tem področju?

Ali pa: Kdo je dolžan skrbeti za optimalno stanje na področju urejanje razmer, ki so pogojene z vodotoki?

Za vzorec sem zastavil bolj konkretno vprašanje: Kdo bo odgovoren, če se močneje poškoduje ali poruši kopališki jez?

Občinski možje so mi odgovorili: Za kopališki jez in za vsa ostala vprašanja in problematiko v zvezi z urejanjem vodotokov je odgovorna Republiška vodna uprava!

To mi je zelo všeč, sem odgovoril, torej nisem odgovoren jaz.

Pa sem še naprej nezaupljivo vprašal: Ampak, če se jez podre, ali ne bo vseeno nerodno tudi nam, na občini, ali ne bodo rekli: V Škofji Loki niso znali poskrbeti za svoje interese?

Občinski možje so mi pritrdili. In, ko sem jih po tem še enkrat vprašal kdo je odgovoren so mi pojasnili: Kaj ne veš? To je vendar naš referent za področje vodotokov: Janez Štalec.

Odleglo mi je. Brž sem vprašal našega vodnega skrbnika in čuvaja, gospoda Štalca: Kako nam kaj kaže, mojster Štalec, kako kaj naše vode, obe Sori, potoki, hudourniki, mlakuže? Se nam je še treba bati poplav, odnešenih bregov, zasutih hiš, naplavljenega gramoza, onesnaženja vsake vrste in še vsega tistega česar se v svoji ubogi pameti niti ne zavedam?

Prezgodaj mi je odleglo. Gospod Štalec mi je pojasnil, da on ni tisti, ki bo skrbel za te nepomembne zadeve. On je v tej hiši zato, da daje soglasja, on štemplja papirje in pri tem nima časa, da bi razmišljal o božjih načrtih z nami.

Ostal sem spet na začetku. Za vode nismo odgovorni mi. Odgovorni so drugi. Jaz pa trmast. Ampak, kaj pa če se nam spet zgodi prvi november 1990? Kaj, če nam odnese jez?, če bodo ogrožena celo naša življenja, naše premoženje, če ne bodo izkoriščeni vodni potenciali, če v rekah in potokih ne bo življenja, če te reke in potoki ne bodo lepi na pogled, če ne bodo primerne za kopanje poleti, če voda ne bo pitna za živa bitja.

Nihče me več ne sliši.

Moj medo

Od 24. do 26. aprila 1995 sem bil službeno v policijskem izobraževalnem centru v Gotenici na Kočevskem.

25., v torek proti večeru sem se odločil, da grem na sprehod v hrib, ki se dviga nad Gotenico. Šel sem po dobri, s kamni tlakovani poti, ki se je po slabih desetih minutah končala pri zaklenjenem vhodu v hodnik v hrib. Ob vhodu je bila razpadajača pasja uta in ravno tako razpadajoča stražarska baraka. Od tu je naprej vodila ozka gozdna pot. Slutil sem, da se bo kmalu izgubila, pa sem vseeno nadaljeval, ker se mi ni ljubilo vrniti in iskati druge poti. Ta pot se je res kmalu končala na koncu grape, kjer je po strmi skali padal manjši slap. Vsi bregovi grape so bili strmi, najbolj tisti naravnost, ki je kmalu postal skoraj navpičen. Kasneje sem na zemljevidu videl, da mu ne rečejo zaman Kamniti zid. Odločil sem se, da poskusim priti na greben po levi grapi. Nekaj časa se je še dalo slediti opuščeni potki. Ta je vodila mimo nekaterih zazidanih odprtin. Videl sem vsaj štiri take, lahko pa jih je še več. Sklepam, da so bili to oddušniki, prej kot stranski vhodi. Po strmi grapi sem se kmalu začel vzpenjati kar počez, kjer je najbolj kazalo. Pri tem sem si moral v strmini pogosto pomagati tudi z rokami. Nič kaj hitro nisem napredoval, pomislil sem, da bom gotovo pozen za skupno večerjo ob osmih, če kmalu ne najdem boljše poti v dolino, po isti se nikakor ne bi hotel vračati, ker sem imel slabe čevlje, tiste za službo, gozd pa je bil poln vlažnega listja in polomljenega vejevja. Če bi zdrsnil in se poškodoval, me nihče ne bi našel. Ogrel sem se, zato sem slekel pulover in zavihal rokave. Iz doline sem šel okrog pol sedmih, na greben sem prišel četrt čez sedem. Komaj naredim nekaj korakov po ravnem, zagledam kakih 50 metrov stran medveda. Obstal sem. Ni me videl. Nobenih občutkov se nisem zavedal. Nobenega strahu. Zaklical sem "medo", še enkrat, "medo" in še tretjič "kaj je, medo?" Šele po tretjem klicu je pogledal v mojo smer, gledal sekundo ali dve, nato pa se zasukal in po dveh treh skokih ga nisem več videl.

Najprej sem naredil nekaj korakov v nameravani smeri, hitro sem si premislil, saj se mi je zdelo le preveč lahkomiselno, da bi šel za njim. Zato sem se obrnil v nasprotno smer in podzavestno računal, da bom kmalu prišel na kakšno pot, ki bi jo v tem ravnejšem terenu pričakoval. Tako sem hodil minuto ali dve, žal mi je bilo, da s seboj nisem imel niti pipca, sicer imam pogosto s seboj švicarski žepni nož. Ogledoval sem na tleh ležeče vejevje in si slikal prizore, v katerih medvedu poskušam primazati vsaj eno batino, preden me bo objel. Veje sem samo ogledoval, nobene nisem niti preskusil. Malo resnejše, vendar pretežke so se mi zdele tiste, ki jih je strela razklala. Spet sem se ustavil. Saj ne vem kam grem! Zagotovo pa grem stran od doline in še bolj v hrib. Preden sem šel iz vasi, sem si ogledal zemljevid. V spominu sem imel, da sta kako uro od tu dve lovski koči, samotna gozdna pot pa ni nič bolj varna pred medvedi. Bolj ko grem v hrib, bolj rinem med medvede. Nisem več razmišljal, spet sem se obrnil in se napotil po grebenu navzdol. Na levi je strma grapa, če bo treba bežati, bom tvegal strmino. Po glavi so mi švigale vse zgodbe o medvedih. Še najbolj sem se zanašal na tisto, ki pravi, da žival zbeži, če se ne počuti ogrožena. Koliko časa pa je že, odkar se je zbudil iz zimskega spanja? Ali se je že najedel? Morda sem ga zmotil ravno pri večerji. Spomnil sem se prigod iz pravljic, westernov Davy Crocket, Grizzly Adams in številnih pripovedovanj. (Moj preded je nekoč nekje pri Planini pri Rakeku obiral lešnike, na drugi strani grma pa medved. Ko sta se zagledala, sta jo mahnila vsak na svojo stran.) Zdelo se mi je, da tu in tam vidim sveže odrinjeno listje, morda grem prav po njegovi sledi. Vsaka skala je sumljiva, vsak štor in senca. Iztrebki niso medvedji, vendar, kdo ve? Pridem do opuščenege daljnovoda. Drogovi stojijo, žice so večinoma potrgane. Na tablico, ki je na drogu hočem napisati, da sem v torek, 25. 4. 95 ob 19.15 srečal medveda. Morda pa bo kdo kdaj prebral in pojasnil moje izginotje. Vendar nimam niti svinčnika. Nadaljujem. Pot se mi zelo vleče, že vidim strehe hiš pod bregom. Poleg prividov so še prisluhi. Ali nisem nekaj slišal? Ali slišim celo sopenje? Ali je bolje biti čimbolj neslišen, ali naj tečem, kolikor se da? Ko pridem do gostega smrečja, ga raje obidem. Še nekaj minut in končno sem pri prvih goteniških objektih. Iz gozda stopim pri fitness centru. Zdaj se že počutim varnega. Grem v sobo, si obrišem mokro glavo in se počešem, čevlje imam mokre, hlače tudi skoraj do kolen; ker nimam drugih, grem tak na večerjo. V kantini kupim izletniško karto, vrišem mesto srečanja in za aperitiv izbiram med Jägermeistrom in Underbergom. Odločim se za slednjega.

Zapisano v Lipici, 26. 4. 1995                                                                      Peter Hawlina

Topološke značilnosti Škofje Loke

Prostor na katerem se je razvila Škofja Loka je značilen po tem, da se tu stikata dve pokrajinski enoti - ravnina Sorškega polja in Loško pogorje. Z zahodne strani po dveh dolinah Loškega pogorja pritečeta dve manjši reki - Poljanska in Selška Sora, ki ob stiku s Sorškim poljem stečeta skupaj. Reki sta vsaka s svoje strani z naplavinami izoblikovali mnoge prodnate terase in ob stičišču ustvarile širok in površinsko razgiban pomol.

Ta skalnata, z gozdom in travniki poraščena stopnica, objeta z rečno pregrado je dobro služila obrambnim potrebam nastajajoče naselbine.

Posebno primerni za pozidavo naselja sta bili terasi, ki se dvigata neposredno od sotočja navzgor. Pobočje prve terase, pod katero se je kasneje razvil Spodnji trg je približno 20 metrov visoko in po dolžini rahlo izbočeno. Nad njim se razteza kakih 400 metrov dolg in 200 metrov širok pomol v obliki pravokotnika. To je prostor kjer danes stoji Mestni trg. Nad ravnino Mestnega trga se dviga še ena terasa, nad njo pa pobočje grajskega hriba. Grajski hrib se proti zahodu počasi vključuje v hrbet Loškega pogorja, ob straneh t.j. proti jugu in severu pa strmo pada proti Poljanski in Selški dolini. 

Škofja Loka ima srednjeevropsko klimo z zmerno mrzlimi zimami in ne preveč vročimi poletji.

Sorško polje, ki se začne ob sotočju Sor, je zelo izpostavljeno soncu. Peščena ravnina se tako ugodno in hitro segreva. Samo mesto je manj osončeno saj sevanje posebej pozimi ovirajo obronki Loškega pogorja.

Povprečna množina padavin (1440 mm na leto) je dokaj stalna, medtem ko se snežna odeja iz leta v leto spreminja. V zadnjih letih ga je padlo malo in se ni dolgo obdržal, pred tem je znal ostati do 40 dni, debeline 50 cm pa odeja ni presegala.

Kar se tiče vetrov, je Škofja Loka zaradi konfiguracije terena odprta predvsem tistim od severovzhoda in severozahoda. Pravo moč ti vetrovi dobijo šele na odprtem svetu, zunaj mesta.

ZGODOVINSKI RAZVOJ ŠKOFJE LOKE

Leta 973 je nemški cesar Oton II daroval loško ozemlje freisinškemu  škofu Abrahamu. Vendar Loka, ki je imenovana v darilni listini, ni današnja Šk. Loka, temveč Stara Loka. Škofjo Loko so ustanovili f. škofje kmalu po prevzemu oblasti, ker so potrebovali upravno, gospodarsko in kulturno središče za svojo zemljiško posest. Tu je bil vhod v obe dolini, po katerih se je odvijal promet v notranjost alpskega predgorja in čez zložene prevale v Posočje. Tako Loško pogorje kot Sorško polje sta potrebovala tržišče in najbolj ugodno lokacijo je imelo prav to področje.

Najprej so postavili Zgornji stolp na Kranclju, pod njim pa se je v toku 13. stoletja razvil loški grad. Naselbina pod utrjeno postojanko se leta 1274 že omenja kot mesto.

Tloris mesta kaže, da je bila naselbina sistematično grajena kot tržišče postavljeno na dve terasi. Za celotno staro jedro je značilno, da je bilo treba prostor temeljito izrabiti in se zadovoljiti s čim manjšo površino, ki jo je bilo mogoče obdati z obrambnim obzidjem.

Staro mestno jedro ni nastalo istočasno. Najstarejši del predstavlja Mestni trg, ki se je razvil na zgornji terasi. Tod so se hiše stiskale k vznožju hriba in se nizale v sklenjeni vrsti ib močno razširjeni cesti, s čimer je naselje pridobilo obsežen tržni prostor.

Mlajšega nastanka je na spodnji terasi ležeči in Mestnemu trgu vzporedni Spodnji trg. Nanj naletimo v virih ob koncu 14. stoletja.

Mesto so v 14. stoletju obdali z obzidjem skozi katero je vodilo petero vrat zavarovanih s stražnimi stolpi. Ker je bil prostor znotraj obzidja zaradi večje varnosti bolj dragocen so ga na gosto pozidali. Leta 1511 je mesto močno poškodoval potres, kasneje ga je večkrat prizadel tudi požar. Od tedaj pa do današnjega časa se je mestno jedro malo spreminjalo.

Obzidje je sčasoma izgubilo svoj pomen, zato ga niso več obnavljali in naselje se je začelo širiti tudi izven teh okvirov. Razvoj je bil usmerjen zlasti proti južni strani, kjer je potekal živahni promet s Primorskimi pokrajinami in Italijo. Tod se je razvilo Karlovško predmestje.

Večji preobrati v razvoju mesta nastopijo zaradi gospodarskih premikov v 19. stoletju. Mesto s širjenjem objame bližnja naselja kot so Puštal, Vincarje, Stara Loka. Leta 1870 se zgradi Gorenjska železnica. Mesto odloči, naj se proga samemu središču izogne. Na Trati, vzhodno od mesta, napravijo železniško postajo in tu se ustvari primeren prostor za novonastajajočo gospodarsko dejavnost.

Po drugi svetovni vojni se na področju Škofje Loke, predvsem na območju na Trati nasilno zgradijo mnoge tovarne, delovna sila se umetno pripelje. Delavcem priskrbijo bivanje tako, da zgradijo več stanovanjskih naselij (Frankovo in Hafnarjevo naselje na vzhodu in  naselje Podlubnik na zahodu). Novo grajena naselja izstopajo iz tradicionalnih okvirov, obstoječi arhitekturi se ne prilagajajo in kvarijo panoramo mesta. Tak način gradnje se je istočasno uveljavil tudi v neposredni bližini starega mestnega jedra. Novo organizirana družba je bila prepričana, da potrebuje novo, moderno in prostorno mestno središče. Na drugi strani Selške Sore, na področju takrat nepozidanega Osterfelda je nastal obsežen trgovski in poslovni center z novo avtobusno postajo, parkirišči, veleblagovnico NAMO in hotelom.

Novogradnja je pokvarila mestno podobo, poleg tega pa do  danes, ko je že potrebna temeljite prenove, nikoli ni zares zaživela.

TIPOLOŠKA ANALIZA

Na približno enakomerne dele razdeljenem zemljišču znotraj obzidja so si kolonisti - obrtniki in trgovci, ki jih je v zavetju gradu naselil fevdalec - postavili svoja domovanja in uredili vrtove. Zgradbe so po večini zidane in jih ločujemo v dva tipa stanovanjskih stavb, meščansko kolonizacijsko hišo na Mestnem trgu in kmečko, ki je bila zastopana predvsem na Spodnjem trgu. Različni življenjski pogoji in različne oblike gospodarjenja so bile vzrok, da se je kmečka hiša vsaj v najzgodnejši fazi razvijala predvsem v horizontalni smeri in je imela le eno nadstropje, medtem ko je meščanska hiša, ki je imela praviloma dva nadstropja reševala svoj prostorski problem po vertikalni smeri. Vhod v kmečko hišo je vodil z dvoriščne strani, kjer so stala tudi gospodarska poslopja, v meščansko pa stopimo s čelne strani, ki je najbližja prometu, cesti ali trgu. Stanovanjski prostori z ognjiščem so pri kmečki hiši v pritličju, v meščanski pa so pomaknjeni v prvo nadstropje, v spodnjih prostorih dobijo svoje mesto trgovina, delavnica ali gostilna. Pri tlorisu meščanskega doma zajema pritličje enoten prostor, v katerem se povezujejo delavniški in skladiščni prostori in ki obenem služi kot hišna komunikacija za dohod na ulico, na dvorišče in v nadstropje. Vhod je običajno pomaknjen na sredo fasade. Ob strani postavljene stopnice vodijo v prvo nadstropje, kjer se je od bivalnega prostora oddvojila veža, v kateri je stalo odprto ognjišče. Dokler so dvoriščem meščanskih stavb zagotavljale dostop gospodarske poti je bila veža lahko pogrešljiv prostorski člen arhitekture hiše. Ko pa so se te poti zapolnile z novimi stavbami ali so prehode med hišami zaprle razširjene hišne fasade, je veža prevzela vlogo komunikacije.

Obstoječe hiše so grajene iz opeke in kamenja. Nekatere stavbe predvsem kmečkega tipa so lesene a so jih sčasoma ometali zaradi nevarnosti pred požarom.

Strehe, ki so še danes dobro ohranjene, so lepo vidne z vseh dostopov do mesta in tako tvorijo pomemben sestavni del likovne podobe. Večina stavb je kritih z bobrovcem, ostale prekrivajo bodisi zareznik, rombasti stršnik, redkeje skril. Strešne konstrukcije so razen izjem lesene. Fasade v mestu so iz različnih stilnih obdobij, poznogotske, renesančne in baročne.

MORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI

Škofja Loka je grajena na tipični srednjeveški ortogonalni mreži, ki pa se je tu pojavila nekoliko spremenjeno - prilagajala se je pobočju in razgibanem terenu, tako, da se je rahlo ukrivila. Glavni komunikaciji - Mestni in Spodnji trg sta zato tudi ukrivljeni, ravno tako značilna pa sta njuna lijakasta zaključka. Mestne dominante predstavljajo na hribu zgrajena grajska naselbina, Jakobova cerkev v središču mesta in Kašča na Spodnjem trgu. Slemena streh so vzporedna osi ulice in tako, čeprav nimajo enotne višine, tvorijo zaključeno enoto.

SPODNJI TRG

1 - naravne danosti

2 - vzroki za pozidavo

3 - ustvarjene danosti

4 - vpliv naravnih danosti na razvoj

5 - družbenogospodarski in življenjski vpliv na razvoj

1 - NARAVNE DANOSTI PODROČJA

Področje na katerem se je razvil Spodnji trg predstavlja malo manj kot 300 metrov dolga in malo več kot 200 metrov široka ravnina v obliki rahlo zaobljenega trikotnika. Področje je zaradi "naravnih pregrad" skorajda okoli in okoli omejeno. Na zgornji (zahodni) strani je zaprto s podolgovato, rahlo izbočeno rečno teraso, nad katero se razprostira Mestni trg. S spodnje (vzhodne) strani pa ga od sotočja navzgor obrobljata obe Sori; in sicer Selška, ki priteka z desne tesno ob terasi in tu popolnoma zapira prostor, ter z leve Poljanska Sora, ki se vzpetini umika in teče čez polje in tako tvori edini naravni prehod v ali iz prostora.

Obdana ravnina od vznožja terase proti sotočju pada. Višinska razlika med kopnim in reko je v bližini strug zelo majhna.

2 - VZROKI ZA POZIDAVO PODROČJA

Obstoječe naselje Škofje Loke je v 14. stoletju zaradi nenehnega razvijanja, uspešnega trgovanja in cvetoče obrti postalo premajhno. Za pozidavo je bil potreben dodaten prostor, ki bi predvsem Mestni trg razbremenil nekaterih dejavnosti. Mestna oblast in uprava, gosposka in sodišča ter razne slavnosti, ceremoniali, sprejemi, razsodbe, izvajanja kazni in sejmi, ti so ostali na Mestnem oziroma Glavnem trgu, na novem prostoru pa naj bi se razširila trgovinska in obrtniška dejavnost.

3 - USTVARJENE DANOSTI 

Na področju se je z obzidjem in vrati na severni in južni strani utrdil obrambni sistem. Čez Selško Soro, ob  zaključku današnjega Spodnjega trga je bilo potrebno zgraditi most za pomembno prometno os proti vzhodu, t.j. Kranju in Ljubljani.