Od 24. do 26. aprila 1995 sem bil službeno v policijskem izobraževalnem centru v Gotenici na Kočevskem.
25., v torek proti večeru sem se odločil, da grem na sprehod v hrib, ki se dviga nad Gotenico. Šel sem po dobri, s kamni tlakovani poti, ki se je po slabih desetih minutah končala pri zaklenjenem vhodu v hodnik v hrib. Ob vhodu je bila razpadajača pasja uta in ravno tako razpadajoča stražarska baraka. Od tu je naprej vodila ozka gozdna pot. Slutil sem, da se bo kmalu izgubila, pa sem vseeno nadaljeval, ker se mi ni ljubilo vrniti in iskati druge poti. Ta pot se je res kmalu končala na koncu grape, kjer je po strmi skali padal manjši slap. Vsi bregovi grape so bili strmi, najbolj tisti naravnost, ki je kmalu postal skoraj navpičen. Kasneje sem na zemljevidu videl, da mu ne rečejo zaman Kamniti zid. Odločil sem se, da poskusim priti na greben po levi grapi. Nekaj časa se je še dalo slediti opuščeni potki. Ta je vodila mimo nekaterih zazidanih odprtin. Videl sem vsaj štiri take, lahko pa jih je še več. Sklepam, da so bili to oddušniki, prej kot stranski vhodi. Po strmi grapi sem se kmalu začel vzpenjati kar počez, kjer je najbolj kazalo. Pri tem sem si moral v strmini pogosto pomagati tudi z rokami. Nič kaj hitro nisem napredoval, pomislil sem, da bom gotovo pozen za skupno večerjo ob osmih, če kmalu ne najdem boljše poti v dolino, po isti se nikakor ne bi hotel vračati, ker sem imel slabe čevlje, tiste za službo, gozd pa je bil poln vlažnega listja in polomljenega vejevja. Če bi zdrsnil in se poškodoval, me nihče ne bi našel. Ogrel sem se, zato sem slekel pulover in zavihal rokave. Iz doline sem šel okrog pol sedmih, na greben sem prišel četrt čez sedem. Komaj naredim nekaj korakov po ravnem, zagledam kakih 50 metrov stran medveda. Obstal sem. Ni me videl. Nobenih občutkov se nisem zavedal. Nobenega strahu. Zaklical sem "medo", še enkrat, "medo" in še tretjič "kaj je, medo?" Šele po tretjem klicu je pogledal v mojo smer, gledal sekundo ali dve, nato pa se zasukal in po dveh treh skokih ga nisem več videl.
Najprej sem naredil nekaj korakov v nameravani smeri, hitro sem si premislil, saj se mi je zdelo le preveč lahkomiselno, da bi šel za njim. Zato sem se obrnil v nasprotno smer in podzavestno računal, da bom kmalu prišel na kakšno pot, ki bi jo v tem ravnejšem terenu pričakoval. Tako sem hodil minuto ali dve, žal mi je bilo, da s seboj nisem imel niti pipca, sicer imam pogosto s seboj švicarski žepni nož. Ogledoval sem na tleh ležeče vejevje in si slikal prizore, v katerih medvedu poskušam primazati vsaj eno batino, preden me bo objel. Veje sem samo ogledoval, nobene nisem niti preskusil. Malo resnejše, vendar pretežke so se mi zdele tiste, ki jih je strela razklala. Spet sem se ustavil. Saj ne vem kam grem! Zagotovo pa grem stran od doline in še bolj v hrib. Preden sem šel iz vasi, sem si ogledal zemljevid. V spominu sem imel, da sta kako uro od tu dve lovski koči, samotna gozdna pot pa ni nič bolj varna pred medvedi. Bolj ko grem v hrib, bolj rinem med medvede. Nisem več razmišljal, spet sem se obrnil in se napotil po grebenu navzdol. Na levi je strma grapa, če bo treba bežati, bom tvegal strmino. Po glavi so mi švigale vse zgodbe o medvedih. Še najbolj sem se zanašal na tisto, ki pravi, da žival zbeži, če se ne počuti ogrožena. Koliko časa pa je že, odkar se je zbudil iz zimskega spanja? Ali se je že najedel? Morda sem ga zmotil ravno pri večerji. Spomnil sem se prigod iz pravljic, westernov Davy Crocket, Grizzly Adams in številnih pripovedovanj. (Moj preded je nekoč nekje pri Planini pri Rakeku obiral lešnike, na drugi strani grma pa medved. Ko sta se zagledala, sta jo mahnila vsak na svojo stran.) Zdelo se mi je, da tu in tam vidim sveže odrinjeno listje, morda grem prav po njegovi sledi. Vsaka skala je sumljiva, vsak štor in senca. Iztrebki niso medvedji, vendar, kdo ve? Pridem do opuščenege daljnovoda. Drogovi stojijo, žice so večinoma potrgane. Na tablico, ki je na drogu hočem napisati, da sem v torek, 25. 4. 95 ob 19.15 srečal medveda. Morda pa bo kdo kdaj prebral in pojasnil moje izginotje. Vendar nimam niti svinčnika. Nadaljujem. Pot se mi zelo vleče, že vidim strehe hiš pod bregom. Poleg prividov so še prisluhi. Ali nisem nekaj slišal? Ali slišim celo sopenje? Ali je bolje biti čimbolj neslišen, ali naj tečem, kolikor se da? Ko pridem do gostega smrečja, ga raje obidem. Še nekaj minut in končno sem pri prvih goteniških objektih. Iz gozda stopim pri fitness centru. Zdaj se že počutim varnega. Grem v sobo, si obrišem mokro glavo in se počešem, čevlje imam mokre, hlače tudi skoraj do kolen; ker nimam drugih, grem tak na večerjo. V kantini kupim izletniško karto, vrišem mesto srečanja in za aperitiv izbiram med Jägermeistrom in Underbergom. Odločim se za slednjega.
Zapisano v Lipici, 26. 4. 1995 Peter Hawlina
Ni komentarjev:
Objavite komentar